Če kitajska nosečnica ve, da bo otrok ženskega spola, veliko pogosteje naredi splav, kot če ve, da bo moški. Na 114 moških na Kitajskem tako pride 100 žensk. Nihče pa noče ostati neporočen, saj to ni družbeno sprejemljivo. Tudi zato, ker je boj med samskimi moškimi za neporočene ženske tako hud, se na Kitajskem kot gobe po dežju pojavljajo tečaji, na katerih se učijo, kako se približati samski ženski.
Takšni tečaji se zdijo toliko bolj potrebni, ker večina teh spretnosti ne obvlada. Dolga stoletja jih niso potrebovali, saj so predvsem starši določali, s kom se bodo njihovi otroci poročali. Še tisto malo tradicije romantičnega dvorjenja in ljubezni, kar je je obstajalo v kitajski kulturi, se je izgubilo med veliko lakoto kot posledico Maovega »velikega skoka naprej«, ko je umrlo več deset milijonov ljudi, in v težkih časih »kulturne revolucije« nekaj let pozneje, medtem ko je danes vse podrejeno učnemu uspehu in naj najstnik ne bi zapravljal časa za flirtanje ali celo zmenke. Na podeželju pa imajo, medtem ko delajo starši v kakem oddaljenem mestu, pri vzgoji glavno besedo stari starši, ki so še toliko bolj konservativni. Marsikateri kitajski samski moški v zrelih letih, ko naj bi bil po družbenih normah in standardih že poročen, tako nima nobenih izkušenj v ljubezni.
Ko svoboda postane obremenjujoča
Hiter gospodarski razvoj je mlade vsaj toliko osamosvojil, da imajo starši vse manj besede pri tem, kdo bo njihova snaha oziroma njihov zet. Ta svoboda mladih, ki si morajo torej sami poiskati partnerja, pa je obremenjujoča, sploh zaradi družbenega pritiska, da se morajo poročiti, sicer bodo v očeh drugih, najprej pa v svojih lastnih, obveljali za manjvredne. K temu gre prišteti še pritisk staršev, ki so na Kitajskem še vedno zelo spoštovani. Pravzaprav je v igri negotovo iskanje sreče, ki naj bi jo predstavljal predvsem dober zakon.
Pri iskanju partnerice kitajskim samskim moškim tako danes pomaga na tisoče ženitnih posredovalnic, trenerjev za flirtanje in raznih drugih strokovnjakov za ljubezen. Baihe, največji kitajski spletni portal za sklepanje zakonskih zvez, ima 300 milijonov članov obeh spolov in 3000 ženitnih posrednikov. Med slednjimi je zlasti veliko psihologov, ki so za svoje stranke pripravljeni preveriti tudi, kakšna sta prihodek in premoženjsko stanje potencialnega zakonskega partnerja. Med drugim strankam svetujejo, kako se naj vedejo na zmenku, in še prej, kako naj komunicirajo po elektronski pošti ali telefonu, pa tudi, kakšna naj bo njihova fotografija na internetni strani. Moškim na primer predlagajo, naj se fotografirajo, kako streljajo z lokom, pa čeprav niso imeli še nikoli loka v rokah.
Po pisanju nemškega tednika Der Spiegel lahko znana šola ljubezni oziroma ženitna posredovalnica v desetmilijonskem mestu Hangčou od enega bogatega Kitajca, ki išče sanjsko partnerico, primerno svojemu statusu, dobi tudi po 12.000 evrov na mesec. Na šestih različnih koncih države agenti iščejo ženske, na primer »visoke med 165 in 168 centimetri, z visoko izobrazbo, zelo belo poltjo« (zagorelost je znamenje podeželske zaostalosti). Celo na ulicah ustavljajo mlade, lepe, neporočene ženske in jih vabijo na nekakšno prireditev. Zaželene so zlasti ženske, ki imajo malo izkušenj v ljubezni, torej device.
Nujna sta stanovanje in avto
Za nekega bogatega Kitajca je omenjena ženitna posredovalnica organizirala večerje tudi s po 50 ženskami, a so ga, kot pravi, vse dolgočasile. Čeprav sam ni privlačen in ima že 47 let, še vedno računa na to, da se bo poročil z lepotico. Bil naj bi sicer tipičen primer narcisa, ki ga je proizvedla politika enega otroka. Včasih pa ženitna posredovalnica organizira kar tekmovanje pevk in plesalk, ki največkrat ne vedo, da je namen dogodka, da si bo nekdo, ki ima veliko pod palcem, izbral ženo.
Samski moški, ki prihajajo s podeželja ali iz revnih predelov Kitajske, običajno potrebujejo nasvet, kako naj se pretvarjajo, da so iz mesta ali bogatega dela Kitajske. Za ženske je zlasti pomembno, da ima bodoči mož stanovanje in avto. Še v osemdesetih letih, v času velikih gospodarskih reform Deng Xiaopinga, je bilo dovolj kolo, toda danes ima Kitajska za sabo 40 let gospodarskega razcveta. Vsekakor se delavci migranti, ki predstavljajo najnižji sloj kitajske družbe, težko poročijo. A tudi tisti s podeželja, ki so našli solidno delovno mesto, med Kitajkami niso cenjeni. Obupani starši zato neredko iščejo rešitev v nevesti iz Severne Koreje ali Kambodže, dveh zelo revnih držav. V Združenih narodih celo opozarjajo, da se je na kitajskem podeželju v tem smislu razvila trgovina z ljudmi.
