Že pred načrtovanim operativnim posegom na modih so zdravniki za vsak slučaj zmrznili obstoječe semenčice, a so potem v postopku zunajtelesne oploditve v jajčno celico uspeli vsaditi sveže seme. Sogovornica je zanosila pri drugem postopku in je sedaj, dve leti po tem, ko sta se začela zdraviti zaradi neplodnosti, noseča devet tednov.
Neplodnost je za par zelo huda izkušnja. »Nekaj časa so zdravniki menili, da sploh ne bova mogla imeti lastnih otrok, saj je bilo semenčic premalo in bi bila možnost le oploditev z darovanim semenom. To so zelo hude stvari, o katerih ljudje, ki se s tem ne soočijo, ne razmišljajo. Pri naju je bilo še veliko huje, saj sva se morala soočiti tudi s tem, da ima partner potencialno smrtno bolezen,« je povedala mlada ženska.
Tudi vsi postopki, ki jih mora par dati skozi, so čustveno izjemno naporni: »Najprej ne veš, ali bodo zarodki nastali ali ne, ob vsakem neuspešnem postopku razmišljaš, ali je tudi s tabo kaj narobe, vse se vleče, saj mora med postopki preteči dovolj časa…«
Veliko parov o neplodnosti in zdravljenju težko govori. Tudi naša sogovornica pravi, da niti bližnjim niti na primer sodelavcem tega ni razkrila. »O tem ne želim govoriti, ker gre tudi za bolezen partnerja in ker je to zelo intimna stvar para,« je povedala. »Ljudje veliko sprašujejo in vsakič, ko moraš razlagati, da ni uspelo, tudi sam podoživljaš to bolečino«.
Predvsem si želi, da bi ljudje razvili večjo senzibilnost do parov, ki iz takšnega ali drugačnega razloga nimajo otrok. »Toliko je neprimernih vprašanj, na primer, kako pa to, da ti še nimaš otrok, ali bosta vidva kaj imela… Ljudje ne pomislijo, kakšno bolečino lahko taka vprašanja sprožijo pri nekom, ki se sooča z neplodnostjo. Takih tragičnih zgodb je veliko: veliko žensk je imelo splave, soočiti so se morale s smrtjo ploda med nosečnostjo… To so tako intimna vprašanja, da si jih lahko privoščiš res samo pri nekom, ki ga zelo dobro poznaš,« polaga na srce bralca sogovornica. lo
