Dejstvo je, da popolna globalna trgovinska vojna ne bo koristila nikomur in nihče si je tudi ne želi. Takšna situacija bi namreč pomenila, da bi drug drugemu zaračunavali carine. To bi kratkoročno povečalo državne proračune, dolgoročno pa bi potrošniki kupovali manj, kar bi lahko privedlo do globalne gospodarske recesije. Zdaj pa k razlogom, zakaj je do takšne situacije sploh prišlo in predvsem kaj smo se do zdaj iz tega naučili.
Z izvolitvijo sedanjega ameriškega predsednika je prišlo tudi do zasuka več kot dvajset let stare ameriške zunanje politike, saj je Trump v ospredje postavil interese ZDA. Grožnja s trgovinskimi vojnami glede na potek predvolilnega boja ni nekaj novega, zgolj vprašanje časa pa je bilo, kdaj bo do nje prišlo. Trump je najprej zapretil tako, da je ZDA umaknil iz pogajanj o novih trgovinskih dogovorih med sosedami in azijskimi državami, ker je menil, da se bo lažje pogajati z vsako državo posebej. Želenega učinka seveda ni bilo in naslednji korak je bil, da je na določene produkte uvedel carine.
Večina naporov je bila že od začetka usmerjena v trgovino med ZDA in Kitajsko, kjer imajo ZDA na letni ravni okoli 500 milijard dolarjev trgovinskega primanjkljaja. Kratkoročno je na uvoz jekla v ZDA največjo škodo utrpela Evropska unija, kar je bila tudi zelo premišljena poteza. Kot se je izkazalo po srečanju Trumpa in Junckerja, je Trump več kot očitno želel najprej za pogajalsko mizo spraviti EU in skupaj najti način, kako preprečiti določene sporne prakse, ki jih izvaja Kitajska in ki razen Kitajski ne koristijo nikomur drugemu. Ker resna pogajanja z EU niso bila možna, je Trump udaril tam, kjer najbolj boli, pri carinah na evropsko avtomobilsko industrijo, in v nekaj dneh sta se sestala Trump in Juncker.
In kaj je omenjeno srečanje prineslo? Dan pred srečanjem je Trump (ponovno) popolnoma obrnil ploščo in predlagal popolno ukinitev carin ter tudi subvencij oziroma neposrednih in posrednih državnih pomoči podjetjem. Slednje je bilo predvsem usmerjeno na Kitajsko. Odziv na predlog je bil v Evropi mešan in razbrati je bilo, da je Nemčija predlogu naklonjena, medtem ko mu Francija močno nasprotuje. Končno smo po teh pogovorih dobili tudi jasnejšo sliko, kakšen je končen cilj Donalda Trumpa. Vse bolj jasno postaja, da tudi ZDA trgovinske vojne niso po volji, ampak si zgolj želijo, da so pogoji poslovanja za vse države članice WTO enake. Med vrsticami to pomeni, da se poskuša omejiti z državno pomočjo napihnjeno prekomerno ponudbo kitajskih podjetij, ki na tak način ustvarjajo globalna neravnovesja, predvsem na ponudbeni strani. Nadalje je cilj spoštovanje intelektualne lastnine, kakor tudi enaki pogoji za investicije na Kitajskem za tuja podjetja. Pri teh vprašanjih imajo ZDA in države EU enake interese, to pa je reforma svetovne trgovinske organizacije in izenačitev tržnih pogojev med vsemi vpletenimi.
