Izraelska umetnica Rona Stern (1984) je v Ljubljani, kjer je na dvomesečni rezidenci, ustvarila nekaj vizualnih konstrukcij, sicer vezanih na njen domač okoliš Tel Aviva, a to ne pomeni, da ne govorijo univerzalnega jezika. Instalacije največkrat sestavlja iz ready-made objektov ali iz cenenega kiča, ki si ga, kot pravi, izposodi v javnem prostoru, torej na ulici z reklamnimi panoji ali na internetu. Prek njih želi podati kritiko estetizirane vsakdanjosti in potrošniške družbe. Tudi zato ni naključje, da njena dela pogosto spominjajo na vsem znana izložbena okna, ki so – kot opozarja kustosinja Alenka Trebušak – oltarji današnje civilizacije.
Arheologija in umetnost
Sternova je razstavo zasnovala tridelno. S stoječima skulpturama, svojevrstnim tihožitjem iz amfor, ki jim je avtorica dodala poudarjeno patinast videz, in neonskih luči, želi obiskovalca popeljati v zgodovino. »A prizor je zaradi neonskih luči videti, kot da je najbolj osnovno arheološko najdbo, repliko vseh replik, odkril lik iz risanke. Kako resno bi ga sploh vzeli?« se navezuje avtorica na vsakokratno ukrivljanje zgodovinskih dejstev, tipično za vse ideološke interpretacije. »Navsezadnje sta vsakič, ko se pojavi potreba po rekonstrukciji zgodovine, denimo v času vojne ali revolucije, arheologija in umetnost prvi na udaru. Tudi prvi, ki se ju po potrebi poveličuje.«
Tudi drugi del razstave je, kot pravi avtorica, svojevrstna parodija. Njeni stenski objekti, geometrične abstrakcije, spominjajo na reliefne umetnine, ki jih je (bilo) pogosto mogoče videti v skupnostnih jedilnicah kibucev, socialističnih zadružnih skupnostih v Izraelu. »Vsaka od teh jedilnic je bila v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja 'okrašena' z velikim reliefom modernističnih geometričnih oblik. Ker ni bilo denarja, so bili vedno narejeni iz težkih ostankov lesa in kovine, ki ustvarjajo mučne občutke, zato jim poskušam dati nov videz,« se zasmeji, ko kaže na pastelne odtenke svojih geometričnih konstrukcij. Slednje uporablja tudi kot računalniške matrice oziroma virtualno polje, znotraj katerega je mogoče ustvariti vsakršno konstrukcijo – tudi (re)konstrukcijo zgodovine.
Razstavo zaokroža dvajsetminutni video, ki zgodbo nadgrajuje na nemara najbolj preprost način. Prikazuje dolgo telavivsko ulico, ki vodi do glavne avtobusne postaje, ta pa je tudi v večjih mestih pogosto najbolj zanemarjena. Kamero je umetnica usmerila na pročelje trgovinice Supercheap, krasi ga namreč čudovito naslikana pokrajina. A ga po drugi strani kazi kičasta večbarvna osvetlitev z naključno delujočimi žarnicami, podobno neverjetna je menda tudi notranjost marketa. Prizor je precej manj naiven, ko postane očiten kontrast – mimo trgovine namreč hodijo predvsem afriški begunci, ki čakajo na deportacijo. Obiskovalec, ki ga veliko platno posrka, pa nemara tudi.
Ključ do razumevanja
Naslov Tisti, ki se ne spominjajo preteklosti, so obsojeni, da jo doživijo še enkrat. je tako nekakšen ključ do razumevanja celotne razstave, pravi Sternova. »Ironija je seveda očitna predvsem, če ga povežemo z zgodovino Izraela, a mislim, da govori vsem. Razstava je svojevrstna repeticija, tako v političnem smislu kot v smislu estetike. Slednjo moramo zelo dobro razumeti, sicer nas bo prehitela in povozila.«
