Romunsko kulturno združenje z razstavo dokumentarne fotografije ne obeležuje le stoletnice konca prve svetovne vojne in Velike Romunije. Poklanjajo se predvsem neki drugi, dobro varovani romunski skrivnosti – osemdeseti obletnici smrti kraljice Marije. Za njo je ostala zapuščina, ki je še najmanj povezana z dejstvom, da je šlo za soprogo kralja Ferdinanda I. Romunskega. Marija Romunska je namreč zaslovela kot kraljica vojakinja.
Za dobro Romunije
Marija Edinburška (1875–1938) je bila, kot pove naziv, članica britanske kraljeve družine, vnukinja kraljice Viktorije in ruskega carja Aleksandra II. Zaradi političnega kapitala družine so mladi izobraženi aristokratinji, odlični slikarki in jahačici, ki je slovela po izjemni lepoti, dvorili mnogi. V prvi vrsti bratranec princ George Waleški, a se je njena ruska mati uprla zvezi med bratrancem in sestrično v prvem kolenu, ki je po načelih ruske pravoslavne cerkve prepovedana. Tudi z mislijo na izboljšanje razmer med Rusijo in Romunijo je Marijina roka »pripadla« romunskemu prestolonasledniku, sramežljivemu Ferdinandu I.
V eksotično Romunijo je prispela leta 1893, prva leta se je počutila kot tujka, razlaga kustosinja razstave Beatrice Todireanu. Ni pomagalo, da se po nareku moževega strica, romunskega kralja Karola I., za več kot nekaj kilometrov ni smela oddaljevati od palače v Bukarešti. A ko se je razgledana mladenka diktatorjevemu navodilu uprla in Romunijo bolje spoznala, se ji je država priljubila. In to kljub dejstvu, da je bil zakon s sicer prijaznim in spoštljivim Ferdinandom, s katerim sta imela šest otrok, prej prijateljsko kot ljubezensko zaznamovan; skupaj sta ostala »za dobro Romunije«. »Poleg tega je Marija politične razmere, ki so v začetku prve svetovne vojne pestile Evropo, razumela precej bolje od moža, ki je prevzel vladavino, zaradi česar je pomembno vplivala na njegove odločitve,« pove kustosinja in spomni, da je Marija pogosto sama vodila pogajanja s tujimi delegacijami.
Kult Matere ranjenih
Svoj polni potencial je sicer kraljica odkrila prav med vojno, v kateri je bila Romunija prvi dve leti nevtralna, nato pa je leta 1916 – ne brez izgub – pristopila k antanti. S trpljenjem romunskega ljudstva se je kraljica tako poistovetila, da se je odpravila na fronto. Pridružila se je sanitetni službi, vzpostavila je sistem mobilnih vojaških bolnišnic, pa javne kuhinje s tremi obroki na dan ter zavetišča za revne in za zapuščene otroke. »Ni se bala ne strelskih krogel ne epidemije kolere in tifusa, ko je v strelskih jarkih spodbujala romunske vojake, jim prinašala cigarete in cerkvene ikonice. Kot edina kraljica se je na tako neposreden način na vsakodnevni ravni soočala z vojno, četudi so jo zato mučila obdobja depresije,« poudarja Todireanujeva, češ da je močno verna Marija za sabo pustila dnevniške zapiske, po katerih je mogoče rekonstruirati mnoge zgodovinske dogodke.
S svojo neustrašnostjo ni pritegnila le vojakov, ki so se vse uspešneje borili, temveč celo tuje medije, ki so njene reševalne akcije podrobno popisovali. O tem priča tudi razstava dokumentarne fotografije, ki večkrat prikazuje Marijo v uniformi medicinske sestre, ko med bolne deli zdravila, hrano in odeje, material je namreč pogosto dobivala od evropskih sorodnikov. »Njena priljubljenost je vse bolj rasla, ljudje so jo začeli klicati Mati ranjenih. Znano je, da je brez zaščitnih rokavic zdravila po več sto ranjenih in bolnih na dan, češ da je sicer ne morejo poljubljati po rokah, kot je bila navada ob srečanju z vladarico. Mnogim je pomagala že samo njena prisotnost v bolnišnici, če se jih je dotaknila, so lahko srečni umrli,« o kultu dobre kraljice razlaga kustosinja. Tri hčere so na fronti sledile materinemu zgledu; nam bolj znana hči Marija Mignon se je kasneje poročila z jugoslovanskim kraljem Aleksandrom I. Karađorđevićem.
Domača zemlja
Kraljica Marija je torej svojo posvojeno državo ljubila do bolečine, trdi Todireanujeva, in je kljub številnim poskusom atentatov nanjo ni hotela zapustiti. »Potrebujem le štiri kvadratne metre te države, a ti morajo biti nezasedeni, svobodni,« je namigovala na svoj grob, ki ga je zaradi ciroze jeter leta 1938 tudi dobila.
Njeno smrt so obžalovali tisoči, četudi se je kraljica, ki ji zgodovina kot močni ženski še za časa življenja ni prizanašala, morala otepati očitkov komunističnih uradnikov, da je bila vohunka angleškega kapitala in da je imela ljubimce. Kot je želela, leži zdaj njeno srce, zaprto v skrinjici, v kraljevi rezidenci Pelişor v romunskem kraju Sinaia.
