Pica s paradižnikom, mocarelo in svežimi listi bazilike, ki so ključna sestavina, se v spomin na ta dogodek vse odtlej imenuje margerita in velja za najboljšo in najoriginalnejšo med picami. Bazilika, ta krasno dišeča začimba, izvira iz tropskih delov Indije ali Afrike, že v antiki in srednjem veku so jo razširili po Evropi, zlasti Sredozemlju, kjer imenitno uspeva. Poznamo najmanj 60 sort, poleg zelene je pri nas razširjena rdečelistna, na Daljnem vzhodu pa uspeva orjaška širokolistna, ki jo uporabljajo tudi kot zelenjavo. Nekoč so baziliki pravili kraljevska začimba, njeno ime namreč izhaja iz grške besede basileus, ki pomeni kralj (tudi zato jo je Raffaele Esposito dodal na slastno kraljevsko pico). Najmočnejšo aromo ima bazilika tik pred cvetenjem in med njim, liste pa trgamo takoj, ko so dovolj veliki. Za pripravo jedi uporabljamo liste, popke in cvetove. Daleč najokusnejša je sveža, suha izgubi precej arome in deluje kot povsem druga začimba. Sveža in sušena bazilika zato med seboj nista zamenljivi! Če je na vrtu nimamo, lahko že posejano kupimo, nato pa jo presadimo na sončen vrt, kjer najbolje uspeva, a le do prve slane. Če jo sušimo, zvežemo vejice in jih obesimo v senco, bolje pa je, če svežo baziliko očistimo in zamrznemo. V Italiji baziliko za zimo shranijo v kozarec, in sicer tako, da jo sesekljajo, posolijo in prelijejo z oljčnim oljem, da nastane pesto, ki ga lahko dalj časa hranimo v hladilniku, z njim pa pozimi v jedeh nadomestimo svežo baziliko, saj se okus ne spremeni opazneje. Bazilika se poleg paradižnika, testenin, pice, lazanje, mocarele in podobnih jedi prileže tudi k stročnicam, prikuham, pečenkam, ribam, zelenjavnim juham in zeliščnim omakam. Skupaj s paradižnikom, mocarelo in oljčnim oljem nastane nadvse okusna kaprijska solata, ki prav tako kot pica margerita zastopa barve italijanske zastave. Če baziliko sesekljamo, ji dodamo zmlete pinjole, orehe ali druge oreške, primešamo naribani parmezan in oljčno olje ter sol, nastane genovski pesto, ki ga lahko hranimo v hladilniku in z njim zabelimo poljubne testenine. Z baziliko pa lahko testenine celo izdelamo, če drobno sesekljano primešamo testu za rezance, njoke ali raviole. Nekaj sesekljanih listov sveže bazilike lahko zamešamo tudi v marelično marmelado in z njo namažemo palačinke…

Rezanci z baziliko, šampinjoni, papriko in pinjolami:

Potrebujemo: 400 g ozkih rezancev, 50 g svežih lističev bazilike, 180 g rjavih šampinjonov, 130 g rdeče paprike, 100 g čebule, polovico limone, 1 žlico oljčnega olja, 70 g parmezana, 30 g pinjol, 2 čilija (po želji), morsko sol, 4 velike stroke česna.

Priprava: Pinjole v suhi ponvi blago popražimo, da zadišijo. Česen in čebulo olupimo in drobno sesekljamo ter stresemo v ponev na malo olja. Pristavimo in med pogostim mešanjem počasi pražimo, da se čebula po robovih obarva svetlo rjavo. Papriko očistimo in sesekljamo, stresemo v posodo in vse skupaj pražimo štiri minute. Pristavimo vodo za kuhanje testenin. Šampinjone očistimo, sesekljamo in stresemo k praženim sestavinam. Dodamo sesekljana čilija (po želji) in med občasnim mešanjem pražimo pet minut. Vmes začinimo s soljo. Limonovo lupinico drobno naribamo. Krop posolimo in rezance skuhamo na zob. Parmezan drobno naribamo. Na popražene sestavine drobno natrgamo lističe bazilike, dodamo prepražene pinjole, limonin sok in naribano lupinico ter slabo polovico naribanega parmezana. Kuhane testenine naravnost iz kropa predenemo na omako, po potrebi prilijemo še 2 do 3 žlice vode od kuhanja testenin ter dobro premešamo. Postrežemo kot toplo predjed ali lahko samostojno jed, h kateri ponudimo preostali parmezan in zeleno solato.