Grožnja iranskega predsednika Hasana Rohanija z zaporo Hormuške ožine – v najožjem delu le 21 milj oziroma 39 kilometrov oddaljeni obali Irana in Omana s samo dve milji široko plovno potjo v vsako smer – ni nova in tudi za večino strateških analitikov malo verjetna.
Najbliže je bila med iraško-iransko tankersko vojno, fazo v osemletnem spopadu držav po islamski revoluciji v Iranu leta 1979 in z zahodne strani opogumljenemu Sadamu Huseinu, ki je ocenil, da lahko zmedo v soseščini izkoristi za svoje teritorialne apetite in iraški nadzor v Zalivu. Iransko-iraško medsebojno obstreljevanje ladij in naftnih zmogljivosti je grozilo z zaprtjem te morske naftne poti, zato so ZDA poleti 1987 sprožile operacijo Earnest Will (iskreni namen) za zaščito od Irana najbolj ogroženih kuvajtskih tankerjev, saj je ta država finančno in vojaško stala na strani Bagdada. Operacija je zahtevala preregistracijo tankerjev pod ameriško zastavo zaradi zakonodaje, ki ameriški vojaški mornarici ni dovoljevala spremljanja tujih trgovskih ladij, v enodnevno ameriško bojno akcijo proti Iranu pa se je sprevrgla aprila 1988 v odgovor na incident, v katerem je ameriška spremljevalna fregata naletela na iransko podvodno mino v Perzijskem zalivu.
ZDA so v zračnem in pomorskem napadu onesposobile polovico iranske operativne flote, tako imenovana operacija Bogomoljka (Praying Mantis) pa naj bi po trditvah zgodovinarjev pripomogla k sklenitvi premirja med Irakom in Iranom avgusta istega leta.
Nerealen pogajalski adut
Mimo tankerske vojne noben incident v Hormuški ožini ni privedel do odkritega vojaškega spopada, grožnje o njenem zaprtju pa so polnile časopisne stolpce poleti 2008 med bližnjimi srečanji iranskih patruljnih čolnov in ameriškega vojaškega ladjevja, ki je skozi celotno administracijo Georga Busha mlajšega v Zalivu zadrževalo dve letalonosilki. Navzočnost slednjega je za Teheran žgoča tema vse od sestrelitve njihovega potniškega letala julija 1988, ko je bilo ubitih vseh 290 ljudi na krovu, med njimi 66 otrok, za katero se ZDA niso nikoli opravičile, zagovarjale pa z zmotno presojo posadke raketne križarke Vincennes, da je nad njo iransko lovsko letalo.
Zapora ožine je bila za Iran skrajni in zato za večino analitikov nerealni pogajalski adut na prehodu v leto 2012, povod pa sprejem novih ameriških in evropskih sankcij zaradi njegovega jedrskega programa. Teheran je tedaj sprožil obširno vojaško vajo na njenem območju, ZDA, Francija in Velika Britanija pa so odgovorile z vplutjem močnega vojaškega ladjevja v Zaliv. Napet položaj se je leto kasneje umiril s pogajanji, ki so leta 2015 privedla do sporazuma, ki se mu je maja letos odpovedal ameriški predsednik Donald Trump in sprožil novo skrb nad dogajanjem v naftni arteriji, skozi katero dnevno steče okoli 18 milijonov sodov nafte in večina katarskega utekočinjenega plina in jo lahko presekajo že podvodne mine.
