Malo je ljudi ali stvari, za katere je nesporno jasno, da so v nečem tako ali drugače najboljši. Zato je biti najboljši zagotovo nekaj posebnega. A tudi ko ni dvoma o tem, da je nekdo ali nekaj najboljše, vedno obstaja možnost, oziroma je to celo zelo verjetno, da se bo nekoč v prihodnosti pojavil nekdo ali nekaj, ki bo še boljše. S tega vidika je zato še bolj posebno, če je nekaj ali nekdo prvi, saj bo ta status zadržal, zadržala ali zadržalo za veke vekomaj ne glede na to, kaj se utegne zgoditi v prihodnosti.
No, morda smo vse skupaj že malce preveč zapletli, a pred kratkim nas je na tovrstno razmišljanje napeljala žalostna novica, da je v 90. letu starosti umrla britanska igralka Eunice Gayson. Bržčas bi jo le malokdo označil za najslavnejšo Bondovo dekle, je pa bila in bo vselej ostala zapisana kot prva, ki ji je pripadla ta vloga, kakopak tudi v prvem filmu o omenjenem tajnem agentu z naslovom Dr. No. Mimogrede: iz tega istega filma si je večina zagotovo bolj zapomnila Ursulo Andress. Enako bi lahko ugotovili tudi za avtomobil, ki ga je James Bond (Sean Connery) vozil v tem filmu. Sunbeam alpine zagotovo ni najbolj slaven ali najboljši Bondov avto, navsezadnje smo samo v tej rubriki predstavili že toliko slavnejših in boljših, da se štejejo z dvomestnim številom, bil pa je in bo vedno ostal – prvi.
Last nekega Jamajčana
Glavni kader, v katerem Bond v filmu iz leta 1962 vozi omenjenega kabrioleta, se odvija na prašni makadamski hriboviti cesti vzpetin nad Kingstonom na Jamajki, kjer se 007 znajde zaradi vabila na obisk še enega dekleta, Miss Taro (Zena Marshall), dvojne agentke, ki dela tudi za zlikovca in glavnega negativca filma po imenu Dr. No (Joseph Wiseman). Na ovinkasti cesti ga začnejo loviti njegovi plačanci, ki skušajo Bonda spraviti s ceste, a jim v nekem trenutku pot prekriža prevrnjen žerjav sredi ceste. Bond z nizkim kabrioletom še nekako zapelje pod njega, nepridipravi pa ne, zato zapeljejo čez rob ceste in zgrmijo v prepad.
Ker so bila šestdeseta leta prejšnjega stoletja, kar zadeva filme, seveda nekaj povsem drugega kot tista kakšni dve desetletji pozneje, se je tudi naslednje dejstvo, ki bi se kmalu zdelo nepojmljivo, takrat zdelo nekaj povsem normalnega: filmska ekipa Bondovega avtomobila ni dobila od proizvajalca ali kakega posrednika, temveč je morala zanj plačati. Še več, sunbeam alpine se je v svoji vlogi znašel bolj ko ne po naključju. Ker bi bil transport avtomobila na Jamajko precej drag, so si ga filmarji sposodili pri nekem Jamajčanu, ki si je pač lastil enega najbolj atraktivnih avtomobilov na otoku. Tako niti najmanj ne čudi, da avto ni imel nobenih znamenitih Q-jevih pripomočkov, ki so jih bili polni domala vsi poznejši Bondovi avtomobili, in da danes velja za enega najbolj cenovno dostopnih – dobro ohranjeni rabljeni primerki stanejo manj kot 20.000 dolarjev.
Ne le v Jamesu Bondu
Sunbeam alpine je bil avtomobil, ki ga je v dveh časovnih obdobjih, med letoma 1953 in 1955 ter med 1959 in 1968, kot dvovratnega kabrioleta izdelovalo britansko podjetje Rootes Group, ki je svoje avtomobile proizvajalo do leta 1971. Primerek, ki se pojavi v filmu Dr. No, je iz leta 1961 in tako pripada tako imenovani drugi seriji teh avtomobilov, ki jih je poganjal 1,6-litrski 81-konjski (60-kilovatni) motor, s katerim je sunbeam alpine dosegel najvišjo hitrost nekaj pod 100 kilometri na uro, skupno pa so v štirih letih proizvedli 19.956 primerkov tega avtomobila.
Sicer pa je bil svojčas sunbeam alpine precej priljubljen avto v različnih filmih in televizijskih serijah, zato ga še zdaleč ne moremo povezati zgolj z Jamesom Bondom. V filmu Alfreda Hitchcocka Ujeti tatu (To Catch a Thief) ga je denimo vozila Grace Kelly, Michael Caine se v njem znajde v dveh filmih, v Nateg in pol (Gambit) iz leta 1966 in v Ujemite Carterja (Get Carter) iz leta 1971, pojavi se tudi v filmu Commando z Arnoldom Schwarzeneggerjem, kjer ga povsem uničijo…
