Za Pijem IX. (31 let) in Janezom Pavlom II. (26 let) s 25 leti vladanja na lestvici papežev z najdaljšim pontifikatom zaseda 3. mesto. Po svojih lastnostih in dejanjih je bil v marsičem drugačen, inovativnejši in podjetnejši od preostalih. Slovel je kot razumnik širokih pogledov, ki po doktrinarnem delu spada med največje papeže v zgodovini. Med drugim je s še danes aktualno okrožnico Rerum Novarum postavil temelje katoliškim socialnim naukom, zaradi česar se ga je prijel vzdevek delavski papež, ki je enako zavračal kapitalizem in marksizem. Med drugimi njegovimi značilnostmi velja omeniti, da je bil tudi pesnik, spreten politik (v času njegovega pontifikata je veliko število držav pri Svetem sedežu odprlo svoja predstavništva), da je po svetu ustanovil kar 248 novih škofijskih sedežev, da je uvedel še danes zelo prepoznavno čepico, ki jo poleg papeža nosijo še kardinali in škofi, da je bil prvi papež, ki ga je posnela filmska kamera, da ni v času svojega papeževanja nikoli zapustil Vatikana in da je s starostjo 93 let najstarejši papež v zgodovini. Slovencev se je dotaknil z imenovanjem dveh škofov naše krvi: Jakoba Missia (Missia je zatem postavil še za prvega slovenskega kardinala) in Antona Mahniča.
Sv. Oče Leon XIII. – umrl!
Velika žalost je legla na večno mesto, velika žalost lega na ves krščanski svet…
Ko je 3. marca l. 1878. Leon XIII. zasedel stolico sv. Petra, tedaj je stopil predenj svečenik, zažgal je pred njim kosem prediva ter vzkliknil: Glej, sveti Oče, tako minljivo je vse na svetu! Leon je bil tedaj slaboten starček 68 let in mnogokdo si je strahoma mislil: ali ni morda ta hitro goreč in pojemajoč plamen zares le podoba starčkovega življenja? Toda ni bilo tako! Leonu so položili na glavo tiaro, simbol večnega papeštva, in kakor da se je razlila tedaj onemoglemu starčku v ude nova moč! Velika ideja papeštva je oživila v Leonu novo življenje. Z mladostnim ognjem, s plamenečim navdušenjem, ki se je ž njim harmonično družila energija moške dobe in modra previdnost poznih let, je Leon vzprejel veliko zvanje in neustrašen, neupognjen, skozi boje, skozi vihre načeloval krščanskim narodom, vodeč jih k zmagi, k luči, k prosveti, k resnični svobodi, k večnim zlatim ciljem! V čudu je strmel svet in klanjal se velikemu, večnomlademu duhu osivelega starčka. (…)
Danes je privršal iz Rima glas in vrši dalje in dalje po vsem krščanskem svetu: Leona XIII. ni več!
Slovenec, 21. julija 1903
† Papež Leon XIII.
Rim, 20. julija. Na tukajšnjem avstrijskem in nemškem poslaništvu kroži vest, da je papež v minolej noči ob 11. uri umrl, vendar pa vest še ni uradoma potrjena. V minolej noči so v Vatikanu razdejali telefonične naprave, tako, da nihče več o stanju papeža ne more zvedeti.
Ko je umrl papež Pius, so njegovo smrt tudi zamolčali in še le 20 ur potem o njej poročali.
London. 19. julija. Exchange Telegraph co. je danes ponoči dobila iz Rima brzojav, kteri naznanja, da bode papež tekom prihodnjih 24 ur umrl. Papež se več ne zaveda. Kardinali so se zbrali v predsobi. Vlada hoče preprečiti, da svet izve o papeževej smrti, predno smrt uradoma ne bode potrjena, radi česar na meji vsako brzojavko pregledajo.
Rim, 20. julija. Popoludne ob 4:50. Papež je umrl danes ob 4. uri in 2 minuti. (…)
Glas naroda (New York), 21. julija 1903
Leon XIII.
Papež je mrtev. Bolan je bil že od 2. marca, ali vatikanska gospoda je to prikrivala. Dne 2. marca bi bil Leon XIII. skoro umrl, a vendar so ga prisilili 3. marca, da se je moral pustiti nesti v Petrovo cerkev… Bilo je to brezvestno, ali v Vatikanu se sploh jako nesveto živi. Prikrivali so papeževo bolezen, dokler ni postala nevarnost največja. Sicer pa se še danes ne ve zanesljivo, za kako boleznijo je papež umrl. In kake izmišljotine so pošiljali v svet. (…) Resnica pa je, da je papež zadnjih 14 dni samo še fizično živel in da so tudi vsa poročila o papeževi duševni zavednosti izmišljena. (…)
»Il carnevale della canaglia«.
V prejšnjih časih, ko so bili papeži še posvetni vladarji Rima, je bil čas od papeževe smrti do izvolitve novega papeža vedno jako kritičen. Gospodarja ni bilo, vsak je delal, kar je hotel. Kardinali so spletkarili na vse strani in se med seboj vojskovali, ker bi vsak rad postal papež. Resničnega reda v papeževi državi sploh ni bilo nikdar. Ali v dnevih od papeževe smrti do izvolitve novega papeža je vladala v tistih časih prava anarhija. Iz predmestij in iz temnih ulic se je privalil proletarijat in začel se je »predpust kanalije« »il carnevale della canaglia«, dostikrat je proletarijat udrl celo v Vatikan in tam ropal in kradel, privatne hiše pa so bile vedno v nevarnosti. Časih se je tudi reklo, da so razni kardinali sami najeli cele tolpe takih ljudi, da bi terorizirali nasprotnike in se odkrižali konkurentov. (…)
Slovenski narod, 21. julija 1903
Papež Leon XIII. – in časopisje.
Ko je zatisnil veliki Leon svoje oči, proslavljalo ga je vse časopisje brez razlike strank in verskega prepričanja. Če človek bere dunajske liste: Neue Freie Presse, Zeit, N. W. Journal, in druge, ne more se prečuditi, kako proslavljajo sv. očeta. In vendar ti časopisi niso – krščanski. Na Slovenskem pa izhaja list, ki je glasilo tako imenovane inteligence, ki je pa pri smrti velikega Leona pokazal vso svojo surovost. Tolikega cinizma niti v zadnjem mokraškem časopisu ni bilo čitati. Mej tem ko »Narod« Leona na jedni strani nekoliko pohvali, ga na drugi tem bolj udari! Svoj nekrolog sklepa z besedami znanega dr. Masaryka, da je katolicizem sen preteklih stoletij! Kar je pa pri tem še najbolj žalostno, je to, da so liberalci na tako pisavo še ponosni. Liberalci, učite se od – judov! Sramuj se inteligenca, da je tak list tvoje glasilo!
Slovenski list, 25. julija 1903
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.si
