(Slava Vodniku.)
Pod tem naslovom izdala je v spomin na Vodnikovo slavnost naša marljiva »Krajcarska družba« prav ličen album v vizitničnem formatu, obsegajoč fotografičnim potom razmnožene slike, ki se tičejo slavljenca. Med temi omenjamo posebno njegovo podobo, lastnoročni životopis Koprivnik, kjer je Vodnik župnikoval itd. Slike je mojstersko zvršila tvrdka Angerer & Goeschl na Dunaji. Gotovo bo vsak Slovenec z veseljem segel po tem lepem spominu na Vodnikovo slavnost, že zategadelj, ker je to prvo delo te vrste na Slovenskem in je njegov čisti dohodek namenjen »Narodnemu domu«. (…)
Slovenec, 27. junija 1889
(Polaganje vencev na Vodnikov spomenik.)
Na prošnjo osmošolca g. Bulovca, predloženo po gymnazijskem vodstvu, je tukajšnji deželni šolski svet osmošolcem in višjim gimnazijcem dovolil udeležiti se Vodnikove slavnosti in položiti na spomenik po jeden venec, a gymnazijskemu vodstvu naročil, da na teh vencih ne bode niti trakov, niti napisov.
Slovenski narod, 27. junija 1889
Po slavnostnih dneh.
Kakor poletne noči blagodejna rosa shladi razžgano zemljo in poživi bivajoče življenje raznoterim rastlinam, tako so zadnji slavnostni dnevi rosili mir na politično polje domače, razpodili vsaj za trenotke zlonosne sive oblake in po hudi vihri prodrlo je narodnega veselja žarno solnce debele plasti strelovodnih meglic. Vodnikov duh, ideja vzajemnosti je prešinjala ves narod po zemlji, koder prebiva slovenski rod. Srca vseh so bila v središči slovenskem, beli Ljubljani, kjer se je vršil narodni praznik v proslavo moža, ki je delal za ves narod, kot duhovnik delal za lepo in blago.
Mož, čegar spomenik se od včeraj dviga na najlepšem javnem prostoru, ni gledal na slavo, ne na dobiček, blažil je srca, miril duhove, dramil mlačne, vzbujal zaspane, vse svoje življenje posvetil tihemu narodnemu delu. (…)
Slovenec, 1. julija 1889
Vodnikova slavnost.
Minoli so dnevi narodnega praznika, razšli so se gostje v trge in mesta zelene Štajerske, solnčno goriško stran, slovansko Primorje; vrnili so se bratje koroški v tiha sela ter vzeli saboj najlepše spomine na krasne dneve. Velikanska bila je slavnost, ki se je vršila v najlepši slogi, v vzornem redu. (…)
V petek popoludne je bilo že živahno gibanje po Ljubljani, ki se je oblačila v praznično obleko, kitila s slovenskimi in cesarskimi zastavami, kakor to opazujemo pred največjimi prazniki. (…)
G. dr. Ipavec se je ginjen zahvalil, v svojem govoru pa je povedal, da so se pri njegovem odhodu v Gradci po nebu drvili črni oblaki, treščilo je poleg njega in gospe soproge, da bi bilo kmalu oba ubilo. Dokler se je vozil do Zidanega mosta, bilo je oblačno, dež je lil, gromelo je in se bliskalo. Pri Zidanem mostu pa je zazrl modro nebo, in žarke zlatega solnca, ki se ni skrilo do bele Ljubljane. Da, v Gradci in na južnem Štajerskem še gromi in treska Slovencu sovražno oblačje, pri nas na Kranjskem pa se je, hvala Bogu! nebo že zvedrilo. (…)
Slovenec, 2. julija 1889
Slavnost razkritja Vodnikovega spomenika,
ki se je minulo nedeljo vršila v beli Ljubljani, bila je na vse strani veličastna tako, kakor to zasluži slavljenec sam. Vdeležba pri slavnosti je bila vseslovenska, ne le zastopniki občin, društev iz cele kranjske dežele videti je bilo s svojimi zastavami, temveč velikanski del slaviteljev došlo je iz druzih slovenskih, deloma tudi sosedno-hrvatskih pokrajin. Da se je ljubljansko prebivalstvo in pa ono ljubljanske okolice vdeležilo slavnosti skoro do zadnjega moža, na tisoče in tisoče, je vresnici veselo znamenje narodne zavednosti, da je bila tudi vdeležba iz Primorskega, z Dalmacije in Istre, iz Štajerske zelo mnogobrojno je dokaz raščenega čutja skupnosti vsih Slovencev, (…) bila je jako mnogobrojna vdeležba najbolj preganjanih naših slovenskih bratov Slovencev na Koroškem. (…)
Novice, 3. julija 1889
Tridnevna slavnost Vodnikova.
Slavnostni odbor je dobro pogodil, da je za ta dan določil bolj zložen vspored, nekaj zato, da so si gostje odpočili od dolgega potovanja, nekaj pa zato, da so imeli dovolj prilike, ogledati si prelepo okolico Ljubljansko in vse mestne znamenitosti. (…)
Ogledovanje deželnega muzeja bila je druga točka. Ob takih prilikah čutimo, kako živo je bilo »Rudolfinuma« treba. Sedaj je možno pokazati tujcem naše krasne zbirke, katerim v marsičem ni jednacih. Slavnostni gostje bili so uprav presenečeni na tolikem bogastvu in na lepi uredbi. Posebno pa je pijeteta vsacega vlekla v Vodnikovo sobo, kjer je bil razstavljen z zelenjem okrašeni in ovenčani uzorec spomenika Vodnikovega, njegovi rokopisi in tiskani proizvodi. (…)
Slovenski narod, 3. julija 1889
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.si
