Prva zahteva, brez katere se zeleni sploh ne bodo pogovarjali, so povedali, je takojšnja ukinitev elektrarn na premog, ki so, kot se ve, ekološka sramota, nadalje prepoved gradenj novih hidroelektrarn na vseh rekah, ker uničujejo bregove, in do tega in tega leta zaprtje nukleark. In so se res takoj nehali pogovarjati, kajti za vlado bi to pomenilo, da se ji bodo uprli vsa industrija pa tudi vsa gospodinjstva v državi, takrat energetsko povsem odvisna od elektrike. V gospodinjstvih, tudi to se ve, pa so doma vsi volilci. Torej je vlada padla in oblast je prevzel konservativni oziroma neoliberalni Carl Bildt s svojimi moderati. Stranka zelenih pa se je sesula do neprepoznavnosti.
In nauk za politične telebane? Pravzaprav nadvse preprost: če tako imenovana levica ne zna izkoristiti trenutka, ko bi lahko uveljavila več svojih lepih zahtev kot kadar koli prej in kadar koli pozneje, ki jih oblast v škripcih še lahko sprejme, potem je, gledano kratkoročno, za volilce res vseeno, če je ni. V politiki je že tako, da se čakanje na Godota ne splača.
Po drugi strani je pa tudi res, da nimajo volilci prav tako nobene koristi od takšnih etabliranih levic, ki samo gledajo, kako bi se skobacale na priklopni sedež zadnjega vagona raznih nemško-francoskih kompozicij, ne glede na to, da za njimi nihče več oziroma vse manj ljudi teče.
Zakaj to pripovedujem? Kar tako. Ker rad gledam malo okrog sebe in se nerad samo čudim.
Milan Maver, Ljubljana
