Če navedeni našega zaupanja ne upraviči oziroma ga celo grdo zlorabi, se iz tega norčuje, posmehuje, zaničuje našo vrednoto, potem to pomeni izdajo, ki boli in jo težko prenesemo. Če te ogoljufa neki neznanec, to sicer še nekako sprejmemo. Če pa te izda prijatelj oziroma nekdo bližnji, to zelo boli. Tega običajno ne sprejmemo in to težko oprostimo. Nikakor pa ne pozabimo. Goljufanje nikoli ni sprejemljivo. Med najbližjimi še najmanj. In tudi v težkih časih običajno ne.
Goljufanje v političnem delovanju (pri oblastnikih, kot so predsednik države, vlada, parlament, sodišča, tudi Cerkev itd.) pa postaja že skoraj normalna vrednota in način dela. Ker gre za javne osebe, ki so istočasno tudi vzor vsem članom družbe, ki jo vodijo, je zavestno obljubljanje nečesa, česar potem ne storijo, navadna goljufija s posledicami, kot so preprodaja orožja, izbrisani pa razprodaja bank, podjetij in državnega premoženja, razne bančne luknje, TEŠ 6, Zvon 1 in 2, privatizacija in vračanje zemlje Cerkvi, ki je za to že dobila plačilo, namerno izgubljanje suverenosti države in rušenje njenih osnov ter še in še vsebin, ki jih je enostavno preveč za ta lahkotni poletni in strankarsko dopadljivi čas.
Vsekakor so iz besednjaka najodgovornejših izginile besede demokracija, obveznosti do volilcev, izpolnjevanje obljub itd. Glavno vsebino so prevzeli nenavadno čudne nenačelne koalicije, spravaško dogovarjanje med volkovi in ovcami ter šminkersko postavljanje predstavnika vseh državljanov nad to »pritlehno,« vendar ustavno in zakonsko seveda določeno ravnanje.
Vsekakor se zdi, da je pojem goljufija postal sprejemljiv, pojem zaupanje pa izgublja svoj pomen. Pa ja menda ne bomo mi državljani ogoljufali strankarskih in državnih elit ter šli še enkrat na volitve?
Miloš Šonc, Grosuplje
