S tehnološkim razvojem nastajajo tudi možnosti tehnologije virtualne resničnosti in mobilne tehnologije. Oboje lahko ponuja vrsto orodij za psihoterapevtsko obravnavo, kar lahko poveča dostop do tovrstne pomoči. V reviji Lancet so objavili študiji o dveh tovrstnih možnih uporabah virtualne resničnosti.
Večina ljudi s psihotično duševno motnjo ima paranoidne misli ter verjame, da jim drugi želijo slabo. Zato se izogibajo družbenemu udejstvovanju, imajo zelo omejen socialni krog in so pogosto osamljeni. V sedmih danskih ustanovah za pomoč ljudem z duševnimi težavami so v klinični študiji preizkusili, ali bi jim lahko pomagali s pomočjo na virtualni resničnosti temelječe kognitivne terapije. Izkazalo se je, da ta terapija ni pripomogla k temu, da bi se bolniki začeli več družiti z drugimi ljudmi, jim je pa pomagala, da so imeli bolj pozitivne izkušnje socialnih interakcij, saj se je ublažila njihova paranoja oziroma tesnobnost.
V študijo so vključili 116 ljudi, med terapijo pa so vsi nadaljevali predhodno zdravljenje – tako z zdravili, psihoterapijo kot drugimi oblikami pomoči. Kognitivna terapija je najučinkovitejši psihoterapevtski pristop za ljudi s psihozo, a je le delno učinkovita pri zmanjševanju paranoidnih misli ter povečevanju družbenega delovanja bolnikov. Polovici bolnikov v študiji so dodali še nekaj tednov trajajočo vadbo socialnih interakcij s pomočjo računalniške virtualne resničnosti ob navzočnosti terapevta. Terapevt jih je na eno uro trajajočih srečanjih izpostavil različnim vrstam računalniško nadzorovanih situacij, ki so pri bolnikih sprožale strah in paranoidne misli – na primer na ulici, v avtobusu, gostinskem lokalu in trgovini. Terapevt je lahko spreminjal podobo avatarjev (računalniških podob oseb), njihov odziv (prijazen ali grozeč) in to, kar so govorili. Terapevt je medtem bolniku pomagal, da je raziskoval drugačne načine odzivov, kot jih je bil vajen, ter da se ni zatekal v vedenje, s katerim si povečuje občutek varnosti, na primer z izogibanjem očesnemu stiku.
V primerjavi s kontrolno skupino, ki je nadaljevala prejšnjo terapijo brez terapije z virtualno resničnostjo, je ta skupina bolnikov po šestih mesecih nekoliko povečala količino časa, ki so ga prebili z drugimi ljudmi. Že prej pa se je pri njih znižal strah oziroma paranoja pri socialnih stikih – kljub temu terapija ni pripomogla k temu, da se bolniki v socialnih stikih ne bi več počutili ogrožene.
Najučinkoviteje pri fobijah
Vpliv virtualne resničnosti na tesnobnostne motnje preučujejo v številnih študijah. Največ študij se je sicer ukvarjalo z učinkom te terapije na fobije, kar je manj kompleksna in lažje rešljiva problematika, kot je socialno vedenje pri bolnikih s psihozo.
Tako na primer v eni od študij ugotavljajo, da lahko s pomočjo virtualno posredovane vedenjske terapije ljudje laže obvladujejo strah pred višino. To je najpogostejša fobija. To težavo ima eden od petih ljudi, pri enem od 20 ljudi pa je motnja tudi psihiatrično potrjena.
V prejšnji študiji, ki so jo opravili na Univerzi Oxford, so ljudem ponujali virtualno posredovano kognitivno terapijo ob pomoči terapevta. Ugotovili so, da je to, da posameznika višini izpostavijo virtualno, enako učinkovito, kot če bi to storili v resničnosti, strah pred višino pa se je pri vključenih v študijo zmanjšal vsaj za leto dni. V pričujoči študiji so polovici od stotih ljudi z diagnosticirano višinsko fobijo ponujali terapijo z virtualno posredovano resničnostjo brez navzočnosti terapevta. Drugih oblik pomoči niso prejemali. V povprečju so za strahom pred višino trpeli 30 let. Po koncu študije se je izkazalo, da so udeleženci iz kontrolne skupine strah pred višino ocenili enako kot prej, v nasprotju z udeleženci z virtualno terapijo, ki so vsi ocenili, da se je njihov strah zmanjšal. Dve tretjini sta celo povedali, da je fobija izginila.
Razvijajoče se možnosti terapij na osnovi virtualne resničnosti brez navzočnosti človeškega terapevta lahko izredno povečajo dostop do psiholoških posredovanj, je povedal vodilni avtor te študije, prof. Daniel Freeman. To seveda ne pomeni, da bomo v prihodnje potrebovali manj usposobljenih terapevtov, ker pa potreba po pomoči ljudem s težavami v duševnem zdravju narašča, potrebujemo tudi nove tehnološke rešitve. Študije kažejo, da so lahko terapije na osnovi virtualne resničnosti učinkovite, hitrejše in cenejše, veliko bolnikov pa jim jih je bolj naklonjenih kot tradicionalnim oblikam terapije s človeškimi terapevti, so sklenili avtorji. lo
