Niti v sanjah. Nisem verjel, da bodo sicer obetavni slovenski fantiči tako hitro ujeli člansko kvaliteto. Menil sem celo, da smo v Sloveniji zamudili vlak, ki pelje do ekipnih uspehov. Potem se je lani zgodil Luksemburg, kjer smo na presenečenje vseh na evropskem prvenstvu osvojili bronasto ekipno kolajno. Ob tem, da smo imeli zelo neugoden žreb. Ne gre pozabiti, da smo imeli že težko kvalifikacijsko skupino z Belgijci in Poljaki. Na prvenstvu smo imeli v skupini dva zadnja evropska prvaka, Portugalsko in Avstrijo, ter neugodne Slovake z dvema kitajskima igralcema, a smo vseeno napredovali. V četrtfinalu smo premagali Švede, ki so bili letos tretji na svetu, v polfinalu smo izgubili z Nemci z 2:3. Pot, ki kaže, da smo si kolajno priborili.
Zakaj je po vašem mnenju prišlo do hitrega preboja Darka Jorgića in Denija Kožula?Več je dejavnikov, ki so vplivali na izjemen napredek v igri Jorgića in Kožula. Po mojem mnenju pa imata največ zaslug zakonca Urh, Jože in Andreja, ki sta predvsem Darka vodila od malih nog in ga pripeljala do vrhunske forme.
Kje so meje trofejnega Darka Jorgića?Rezultati, ki jih dosega, povedo vse. Ko igralec pri dvajsetih letih dvakrat zapored premaga Nemca Dimitrija Ovčarova, o njem ni treba izgubljati besed. Meja za zdaj pri Darku ni. Na svetovni lestvici je uvrščen okoli 60. mesta, kar je vrhunska uvrstitev za tako mladega igralca. Jorgić je odličen igralec tako v taktičnem kot tehničnem smislu. Tudi psihološko je izjemen. Odličen je v pasivni igri, pri mreži, začetnih udarcih, ima zelo močan forehand, njegove žoge so čvrste. Nihče ne pozna odgovora, ali bo šla njegova krivulja še naprej le navzgor. Verjamem, da se lahko prebije med najboljših 20, morda celo deset igralcev na svetu. Prepričan sem, da je zelo dobro in premišljeno, da ga bo na nadaljnji športni poti v Saarbrücknu spremljal trener Jože Urh. Pri dvajsetih letih namreč potrebuje nekoga, ki ga spremlja, z njim dela, ga koordinira.
Kako bi primerjali svojo pot, ko ste se pred 18 leti odpravili v tujino, in Jorgićevo?Nista si podobni, pri Jorgiću ni naključij. Jaz sem bil pri njegovih letih bolj ali manj prepuščen sam sebi. Že pri 19 letih je bil precej bolj vsestranski igralec od mene. Jaz nisem tako hitro napredoval, zato sem s kasnejšimi uspehi marsikoga presenetil.
Kakšni so prihodnji ekipni cilji slovenske reprezentance?Moja največja želja je, da bi se kot ekipa uvrstili na prihodnje olimpijske igre v Tokiu. Ko sem predstavil svoj cilj vodilnim pri Namiznoteniški zvezi Slovenije, ni bilo nikogar, ki ne bi verjel, da se lahko na evropskih kvalifikacijah čez leto in pol uvrstimo med najboljših šest reprezentanc. Verjamem, da bosta Jorgić in Kožul čez leto in pol še boljša, z več izkušnjami, jaz pa lahko obdržim takšno raven igranja, kot jo prikazujem v zadnjem času. S kančkom sreče nam lahko uspe. Eden od razlogov, da smo nastopili na sredozemskih igrah, je bil, da ohranimo ekipnega duha in se navadimo zmagovati. Res ekipna zmaga na sredozemskih igrah ni tako cenjena, a je vendarle zmaga, in mi smo svoje delo opravili z odliko.
Kako bi primerjali slovenske ekipne uspehe s posamičnimi?Precej bolj me osrečujejo ekipni uspehi. Verjamem, da ne zgolj zato, ker so aktualnejši. Če se ozrem sedem let nazaj, ko sem na evropskem prvenstvu osvojil posamično kolajno, sem bil pred turnirjem v širšem krogu favoritov. Lani v Luksemburgu ni z nami računal nihče. Zato je bil uspeh še slajši.
V zadnjih mesecih ste na turnirjih premagali številne evropske in svetovne igralce, ki krojijo namiznoteniški vrh. Kako pri 37 letih ohranjate korak z najboljšimi igralci na svetu?Uspešni nastopi me ohranjajo pokonci. Dajo mi potrditev, da dobro delam, in me dodatno motivirajo. Pred kratkim sem na Kitajskem odigral enega najboljših posamičnih turnirjev za svetovno lestvico. Odleglo mi je, saj sem komaj čakal uspešen posamičen nastop. Naprej me žene tudi brca mladih fantov. Ob Darku in Deniju dobivam nov zagon, željo po sprotnem dokazovanju na vseh ravneh. Zdaj me čakajo novi izzivi. Zamenjal sem klub, spet se moram dokazati. Vsi od mene pričakujejo nove zmage in emotivnega Tokića, ki po zmagi skoči na mizo in se veseli uspehov. Pot bo trnova, a sem nanjo pripravljen. Ves čas se tudi zavedam, da mi namizni tenis daje kruh, da si moram v aktivnih športnih letih nekaj ustvariti.
Do kod sežejo vaše tekmovalne ambicije?Lagal bi, če ne bi priznal, da bi bil rad uspešen vsaj do štiridesetega leta ali še kakšno leto več, kot sta bila Jean-Michael Saive in Zoran Primorac. Če ne bom, bom zanesljivo sam zapustil tekmovalno barko in ne bom potreboval brc. Sicer so moje tekmovalne ambicije vezane do prihodnjih olimpijskih iger v Tokiu.
Zakaj ste po devetih letih zvestobe Tibharjevemu moštvu v Saarbrücknu zamenjali klub?Ta odločitev ni bila moja. Od avgusta do decembra lani me je klub pustil v negotovosti, v kateri ni lahko funkcionirati. Vedel sem, da se klub pomlajuje, da je podpisal pogodbo z Darkom Jorgićem in Nemcem Patrickom Franzisko. Po devetih letih sem pričakoval bolj iskren pogovor. Dobil sem le odgovore, da klub ni več v tako dobrem finančnem stanju, kot je bil, da so bili določeni ljudje, ki so klub sponzorirali, vpleteni v finančne malverzacije… Našel sem si drug klub in verjamem, da sem se odločil prav.
Ali glede na to, da ste poleg Vladimirja Samsonova najbolj prepoznaven Tibharjev obraz, vidite svojo netekmovalno prihodnost v Saarbrücknu?Ni nujno, da bom povezan s tem klubom. Tibhar je moj opremljevalec od leta 2003, večji del športne poti mi stoji ob strani. Vodilni možje so mi že večkrat namignili, da računajo name tudi v prihodnosti. Ne vem, v kakšnih vlogah, ampak možnosti je kar veliko. Trdno upam, da se bodo besede in obljube nekoč tudi udejanjile. Bil bi lahko Tibharjev promotor po svetu, lahko bi sodeloval z mladimi igralci, iskal talente…
