»Ker v tistem trenutku ni bilo takšnih koncertov, na katere bi hotel iti, sem jih začel prirejati doma,« se pošali nekdanji direktor Druge godbe Rok Košir ob vprašanju, zakaj sta z ženo Matejo pred osmimi leti v svoji dnevni sobi začela organizirati intimne nastope vrhunskih slovenskih in tujih glasbenikov. »V resnici je to ogromen privilegij, da ti doma v dnevni sobi igrajo tvoji najljubši glasbeniki in bendi. Imaš možnost, da jih lahko izbereš in jih s pomočjo prijateljev ter znancev še plačaš. To je 'win-win', vsi se imamo odlično, glasbeniki in obiskovalci,« je navdušen Rok.
Nastanek zasebnega domačega koncertnega prizorišča, ki je odprto za vse, sega v čase, ko je v njuni dnevni sobi s svojo zasedbo Pinela vadila žena Mateja, Rok pa jim je kuhal. »Najprej je bila vaja, potem pa sem moral vedno še kaj skuhati, tako da je bilo to bolj druženje kot vaja. Ko so se spraševali, kje narediti prvi koncert, sem rekel, naj to ostane enako, samo povabimo prijatelje. Prišlo jih je dvajset. Spet je bila ista zgodba. Najprej je bil koncert, potem pa smo jedli,« se prvega koncerta spominja Rok. Od tam naprej so se stvari razvijale kar same od sebe. Že čez mesec dni je Rokovega prijatelja Chrisa Eckmana po zagrebškem nastopu poklical Robert Fisher iz zasedbe Willard Grant Conspiracy in povedal, da se bo ustavil v Ljubljani. Na hitro so se dogovorili za koncert, na katerem so že pobirali vstopnino za potne stroške. Takrat je že padla ideja o koncertni seriji in kot tretji je tik pred smrtjo nastopil legendarni slovenski kantavtor Tomaž Pengov. »To je bil zadnji koncert, ki ga je izpeljal v celoti,« se spominja Rok.
Glasba v prvem planu
»Na začetku je bila ideja o slogu pevec-tekstopisec. Zdelo se nama je, da je tak intimen prostor za to najprimernejši,« se spominja Rok, ki pa se že zdavnaj ne obremenjuje več z glasbenimi žanri. »Na koncu želimo samo predstaviti glasbo v intimnem prostoru. Ideja izhaja malo iz tega, da Ljubljana sploh nima veliko klubskih prizorišč za tovrstno glasbo. V klubih je glasba zelo postranskega pomena, tukaj pa je glasba ves čas v ospredju. Najpomembneje se nama zdi, da je med koncerti popolna koncentracija, vsi napeto poslušajo, res so tam zaradi glasbe in glasbenikom to veliko pomeni. Glasbeniki morajo resnično pokazati vse, saj med njimi in publiko ni nobenega zidu. Vsi imajo tremo, ker so na neki način goli. Ne morejo se pretvarjati.«
Od leta 2010 do danes je bilo v Pinelini dnevni sobi 64 koncertov, saj jih organizirajo približno osem na leto. Ko so začeli dogodke objavljati na facebooku, je število obiskovalcev hitro naraslo z dvajset na štirideset, kolikor je takrat znašala zmogljivost Pineline dnevne sobe. »Potem smo jo malo spremenili. Vključili smo arhitektko, ki je imela dobre ideje, tako da jih gre zdaj noter petinpetdeset. Po navadi so koncerti razprodani vnaprej,« oriše spremembe Rok. Koncerti so načeloma odprti za vse, ki so na mailing listi in se prvi prijavijo na posamični dogodek. Kljub temu pa je okoli dvajset obiskovalcev več ali manj rednih, nekateri celo ne hodijo na druge koncerte, temveč samo v Pinelino dnevno sobo.
A brez potrpežljivih sosedov izvedba koncertov v dnevni sobi ne bi bila mogoča. Čisto vsi so že bili vsaj na katerem izmed koncertov, večina pa jih tudi redno obiskuje. »Tisti bližnji sosedje prispevajo stole in klopi, sodelujejo pri vsej stvari. Ko bi vsi imeli takšne sosede,« je zadovoljen Rok.
Vrhunska glasbena imena
Na začetku so svoje virtuoznosti prikazovali slovenski izvajalci, kmalu pa se je zgodil preboj in ljubljansko dnevno sobo so začela obiskovati znana glasbena imena v svetovnem merilu. Nekaj stikov je med direktorjevanjem Druge godbe spletel Rok, nekaj glasbenikov pozna Chrisa Eckmana, ki je tudi dejaven pri sestavljanju programa, za najboljše, kar se trenutno dogaja v bosanskem sevdahu, pa poskrbi Damir Imamović. Trenutno je Pinelina dnevna soba poznana že tudi zunaj naših meja, zato se že sami od sebe javljajo agentje pa tudi sami glasbeniki, ki so slišali za to intimno domače koncertno prizorišče. »Program je čisto moj, veliko glasbenikov pa dobim prek Chrisa. Na koncu mora program seveda požegnati tudi Mateja. Vendarle je to najina dnevna soba,« prizna Rok.
Za to, da Pineline dnevne sobe ne obiskuje zgolj zaprt krog ljudi, je kriva žanrska raznolikost, ki sega od jazza in etna do panka in analogne elektronske glasbe. Do zdaj je bilo tam že toliko zares dobrih koncertov, da se Rok ne more odločiti, kateri se mu je zdel najboljši. Vseeno pa izpostavlja nekaj imen, ki so bila nadpovprečna. Še najbolj je vesel, da so mu v dnevni sobi godli Tamikrest, s katerimi je dober prijatelj, saj so skupaj potovali skozi Saharo. »Bil sem pri njih doma, krasna izkušnja je bila imeti njih pri sebi v gosteh, sploh ker so naredili še koncert,« je navdušen Rok. Našteje še nekaj preostalih uspehov: »Velik dosežek se mi zdi, da smo pripravili In C Terryja Rileyja, na katerem je bilo deset glasbenikov. To je bil kar dosežek. Pripeljati deset nastopajočih v sobo je namreč velik zalogaj.«
Eden izmed posebno magičnih koncertov je bil nastop ameriškega skladatelja in multiinštrumentalista Joshuo Abramsa. Roku je ostal v spominu še Dan Stuart, ki se je na velikonočno nedeljo na hitro mimogrede popoldne ustavil v Ljubljani na poti v Italijo in pripravil nepozabni koncert za glasbene sladokusce. »Imeli smo celo didžeja, pomembnega basista v zgodovini duba Dennisa Bovella, ki je igral z vsemi velikani jamajške scene. Vrtel je glasbo vso noč,« glasbeno raznovrstnost opisuje Rok. Pove, da ne gre vedno vse po načrtih, ampak se včasih kakšen koncert zgodi povsem nepričakovano: »Takšna sta bila lani Hugo Race in Michelangelo Russo. Pa tudi Ernst Reijseger se je kar pojavil. Če se javi kaj takšnega, ni zadržkov, hitro pripravimo dodaten koncert. To je prednost takšnega prostora, da se lahko odločaš zelo na hitro.«
Svoje lastno ozvočenje, ki je namenjeno bolj kantavtorjem, je Pinelina dnevna soba že prerasla, zato si ga morajo sposojati, sploh kadar nastopajo hrupnejše zasedbe. Tako ali tako pa morajo vsakič prilagoditi prostor in opremo nastopajočim. »Imeli smo kar nekaj solo recitalov, tudi tri klavirske, tako da smo morali noter pripeljati pravi koncertni klavir. Ko je prišel Anthony Coleman iz New Yorka, pianist Johna Zorna, smo posneli celo ploščo,« še pove Rok, ki za konec razkrije, da ni nič posebnega, da sta z ženo na stežaj odprla vrata vsem ljubiteljem glasbe in jih spustila v svojo dnevno sobo. »Veliko sem potoval po svetu, predvsem po zahodni Afriki, kjer je to najbolj normalno, da ti vsak odpre svoja vrata.«
