Rodili ste se v Prilepu, živite v Skopju. Ste se kdaj želeli ustaliti zunaj Makedonije?
Prepotoval sem skoraj ves svet, a res me ni nikoli prijelo, da bi se kam preselil. V glavi imam sicer idejo o nekakšni hiški na morju, to si morda želim. Megalopolise, kot so New York, London, Los Angeles, je sicer dobro obiskati, a tam ne bi nikoli živel. Mislim tudi, da je glavno, da ima človek kontinuiteto, da vidi, kako se neko okolje razvija in spreminja z njim. Lahko bi rekli, da sem nekakšen kronist svojega mesta in časa.
Dejali ste, da če v nekem trenutku skupina ni več na isti valovni dolžini (zadnja skupna »turneja« skupine Leb i sol je bila leta 2006), nima smisla, da skupaj hodi naprej. Je morda tako tudi z glasbo, ste se kdaj naveličali preigravati stare pesmi?
Ko gledam neki bend, opazim tudi odnose med njimi. Kdo je s kom prijatelj, kdo se s kom ne pogovarja… Ko sem tako opazoval bende, kot so na primer ZZ Top ali U2, sem že na daleč opazil, da niso v najboljših medsebojnih odnosih, to pa se vsekakor sliši in vidi tudi pri njihovih nastopih. Zame je glasba komunikacija na višji ravni, izmenjava ljubezni in energije, zato je treba spoštovati tistega, s komer nastopaš. Kar pa zadeva stare pesmi, dosti stavim na improvizacijo. Svoje pesmi uporabljam le kot nekakšno osnovo, na kateri gradim. V improvizaciji, tudi kolektivni, nastanejo najlepši momenti v glasbi, kar občuti tudi občinstvo. Nikoli se nisem naveličal svojih starih komadov, nekatere sicer seveda igram raje kot druge, a če bi se naveličal svoje glasbe, bi se lahko upokojil. Ni stvar v tem, kakšen material igrate, temveč kako ga igrate.
Ko vas je nekdo vprašal, ali mislite, da bi bili uspešnejši, če bi prihajali iz velemesta, kot je na primer London, ste odgovorili, da vsakega posameznika dela tisto, kar je, tudi prostor, iz katerega prihaja. A dejstvo je, da so danes države z manjšimi trgi za kapitalistični sistem veliko manj zanimive. Imate mogoče kakšen nasvet za generacijo, ki se z Balkana želi prebiti v svet?
Vsekakor to, naj pridno delajo in skušajo svetu predstaviti svoj trud in talent. Vem, da to seveda ni enostavno. Malo prej ste me vprašali, zakaj nisem zapustil Makedonije. V tem kontekstu, iz katerega prihajam, mi je uspelo, da sem nastopal tudi z Londonskim simfoničnim orkestrom, česar ni dosegel kar vsak. Morda mi to ne bi uspelo, če bi prihajal iz Londona. Prav tako pa sem imel v Skopju čast spoznati nekoga iz kraljeve družine, princa Charlesa, ki mu verjetno, če bi se rodil v Angliji, ne bi prišel niti blizu. Kako daleč seže vaše delo oziroma glasba, se mogoče nanaša tudi na vprašanje avtentičnosti. Ker smo danes v dobi globalizacije, lahko nekdo, ki se ukvarja z glasbo, naredi »live stream« (prenos v živo, op. p.) in ga vidi nekdo s čisto drugega konca, tako da se fizične meje brišejo.
Besedila jugoslovanskih rock'n'roll skupin so znana tudi po svoji kritičnosti. Zakaj so po vašem mnenju besedila danes izgubila takšno vrednost? Smo z izdelki hitreje zadovoljni?
Danes slovenska dekleta in fantje iz Makedonije med sabo govorijo angleško. Večina mladih uporablja internet in angleščina je tako postala sredstvo sporazumevanja po vsem svetu. Včasih so imela besedila značaj in jugoslovanski rock je bil poznan po tem tudi v evropskem kontekstu. Teme so bile ljubezen pa tudi kritičnost do takratnega sistema. Danes pa je vprašanje, kaj pomeni biti angažiran. Seveda je dobro pomagati komu okoli sebe in razviti malo empatije. Smo odtujeni v tem smislu, da so moralne vrednosti postavljene na glavo. Ne vemo več, kaj je laž in kaj resnica, saj se laž širi od najvišjih družbenih institucij.
Kot pravite, če danes nastopajoči ni Lady Gaga, v smislu, da njegov koncert v prvi vrsti ni šov, nima dosti občinstva in interesa. Kje vidite pomen glasbe, kot jo izvajate sami, in kako gledate na prihodnost rocka?
Mislim vse najboljše o Lady Gaga. V tem primeru, da se na oder v prvi vrsti s sabo prinese vse mogoče tehnološke trike, pa gre glasba v precej čudno smer, zato sem se sam odločil, da uberem drugačno smer. Nedavno, oktobra 2017, je izšel moj album Mother Tongue, kjer sem sam na akustični kitari odigral deset pesmi. To je tudi zoperstavitev velikemu šovbiznisu, ki se vrši danes, saj glasba niso samo hiti. Lahko je polna emocij, z minimalističnimi vložki, ki lahko vzbudijo veliko boljši učinek. Albuma sicer še nisem uspel predstaviti v Ljubljani, bil pa sem v Bolgariji, v Beogradu, na Dunaju, v Skopju… in lahko rečem, da ljudje za takšno glasbo še vedno pokažejo apetit.
Nekoč ste dejali, da vam je bil koncert z Londonsko filharmonijo eden najljubših. Kaj ga dela tako posebnega?
To je eden najboljših simfoničnih orkestrov na svetu. Poseben je njihov zvok, prav tako pa je to zame velik dosežek, saj nisem človek, ki bi v glasbi imel »klasično« izobrazbo. Nisem hodil v glasbeno šolo in sem s svojega dvorišča v naselju Taftalidže v Skopju uspel po 40 letih dela igrati z njimi.
Navdihujejo vas življenje, ljudje, umetnost… in če ne bi bili glasbenik, bi verjetno bili slikar. Lahko razložite to misel?
Tu ni mistifikacije. Ko sem bil mlad, sem zelo rad risal, slikal sem po cele dneve in mislim, da sem imel za to malo talenta. Ko sem odkril glasbo, mi je seveda postala privlačnejša in odločil sem se za to pot. Tudi ko na primer opravljam kakšen intervju, še vedno primem za svinčnik in nekaj rišem. Slikarstvo imam rad in ga imam za zelo šarmanten poklic. Slikarji so v svojem ateljeju velikokrat zelo osamljeni, mogoče me celo privlači ta nekakšna vrsta meditacije.
Glasba nima potnega lista – mogoče pomnite kakšno izkušnjo, ki vam je potrdila to tezo?
Pesmi hitreje preidejo meje kot njihovi izvajalci. Hiti ne poznajo mej. Ko so The Beatles izdali album Sargent Pepper's Lonely Hearts Club Band, so jih ljudje poslušali na Kitajskem, v Rusiji, Afriki… Najprej je bila histerija, šele potem so se na odru fizično pojavili oni.
Julija na Starem gradu v Celju pripravlja koncert Goran Bojčevski, eden boljših klarinetistov širše regije, na koncertu boste nastopili tudi vi. Kako je prišlo do sodelovanja?
Z Goranom se poznava že nekaj časa in sva že nekajkrat nastopila skupaj. Poklical me je, ali bi v juliju nastopil skupaj z njim, in sem seveda z veseljem privolil, da nastopim v Celju. Tam imam tudi veliko drugih prijateljev, tako da bo, kar zadeva glasbo in energijo, to super noč. Goran je zelo talentiran in izobražen glasbenik, tako da mi bo v veselje koncertirati z njim.
Trije najljubši bendi današnjega časa?
Foo Fighers, Coldplay in Guns N’ Roses.
