Sodelavec in prijatelj L. ima poleg svoje hiše na Prulah majhen atrij, ki ga je zasadil z rastlinjem in ga z leti spremenil v prijeten vrt, kjer zdaj raste vse, od zelišč do vinske trte, od vrtnic do jablane, pa še hruškovo in češnjevo drevo zraven. Kadar ima L. preveč dela v gledališču, se nasad hitro razraste v pravo malo vrtičkarsko džunglo, ki jo še posebej ljubijo živali; poleg ptičje množice se je nekam v živo mejo priselil tudi jež, da o miškah in martinčkih ne govorim. Tam v tisti senci z L. včasih posedava kot v kakšni stari slovenski povesti in snujeva predstave, toda pogledi nama nehote uhajajo na brajdo, kjer štejeva grozde, ali proti jablani in hruški, ki vsako leto izmenično (nikoli pa obe hkrati) obrodita po nekaj plodov, ki nas, meščane, potem silno razveselijo. Kot izkušen kmet in poljedelec sodelavcu rad kaj svetujem, na primer o obrezovanju trte na brajdi in o obiranju sadja na visokih vejah. Razumljivo je, da se v takšnem hortikulturnem vzdušju najini vselej drzni uprizoritveni načrti zmehčajo in je treba vse tisto potem na vajah v gledališču popravljati in reševati iz zank pretirane sentimentalnosti.
Zadnjič pa me je L. ves razburjen pričakal že pred vhodom in mi od daleč pripovedoval, da tokrat ne bo nič z vrtnim piknikom ob čaju in pecivu, nekaj groznega se je...
