Teden dni pred volitvami se strankarska kampanja v pretežni meri izogiba vprašanjem v zvezi s slovensko kulturo in kulturno politiko. Nič nenavadnega, kajti teh vprašanj politiki skoraj nihče več ne zastavlja, še manj pa je tistih, ki zahtevajo tudi odgovore. Politične stranke že dolgo več ne izgubljajo časa z odstavki o kulturi, ki v njihove »programe« zaidejo le še po metodi copy paste, »kopiraj in prilepi«, kot pojasnjujejo slovarji, jaz pa bi temu dodal: »pri branju preskoči«. Celo kulturne redakcije so se šele zadnji hip spomnile, da poteka volilna kampanja, njihove redke prošnje za izjave pa ne presegajo nabora enakih in do kosti obrabljenih vprašanj, kakršna so zastavljale že v prejšnjem stoletju. Najbolj mučen pa je pogled na zbegano obnavljanje nenehno istih in že ob nastanku postaranih seznamov želja in »zahtev«, ki jih s tresočimi rokami sestavljajo v samem kulturnem sektorju, z enakimi tresljaji pa so nasičene tudi spremljajoče pesniške meditacije v preobleki »odločnih« zahtev, ki jih kulturni aktivisti nato s poštnimi golobi pošiljajo poljubnim (največkrat neznanim) naslovnikom v političnem zverinjaku. Golobi končajo v režečih gobcih, zvitki s sporočili pa v koših za smeti. Da bi človek izvedel, kaj hoče kultura, mora torej dobesedno brskati po smeteh. Nič čudnega ni, da je politika ne jemlje povsem resno in da lahko v njeni hiši počne, kar se ji zljubi.
Oglaša se tako ali tako le peščica neravnodušnih, medtem ko pretežna večina pomenljivo molči. Eni gledajo v tla, spet drugi bentijo vase. Nekdanji anarhisti in dru...
