Nedavno sem po dolgem in počez prekolesarila Berlin in pri tem seveda, tako kot mnogi, ugotovila, da je nedvomno eno najbolj zelenih in človeku prijaznih velemest na svetu, in človek kar ne more verjeti, da ima čez 3,7 milijona prebivalcev (a še vedno daleč od rekordnih 4,4 milijona, kot jih je imel leta 1942, ko so v mesto že nekaj let navaljevali nacisti iz vse države). K občutku zračnosti seveda pripomore geografija, ta obširna ravnica, kjer ni bilo treba varčevati s prostorom in arhitektura diha v zelenju, pa tudi premišljena modernizacija, ki se ni zatekla k običajni, kapitalu všečni rešitvi: h kopičenju gradenj v višino, ki bi uničile gabarite ravninskosti. Ni čudno, da zato Potsdamski trg, ki je hotel doseči nebo, deluje kot učna ura vsiljenega, urbanistično in arhitekturno popolnoma zgrešenega vdora cenenega neoliberalizma v mestno tkivo.
Berlin je te dni dišal kot najboljša parfumerija, bil je namreč čas cvetenja lip, lip pa je tam več kot čebel. Seveda sem se morala spomniti »modrovanj« iz domače p...
Če mislite, da se bodo šolske počitnice začele čez dva tedna, se motite. Za starše šolarjev v Ljubljani so se počitnice začele 8. maja. Tedaj je bil...
Igor Stravinski je scenarij za balet Posvetitev pomladi (več kot sto let že ima) povzel po slovanskem poganskem obredju. Vsakdo od nas pa ima lasten...
