»Greh« Vlada Kreslina tja nekje od druge polovice devetdesetih dalje je (bil), da je padel pod vpliv, kako so ga drugi videli in dojemali. Tako je nehote postal predmet obče uporabnih klišejev, s katerimi so gledali in razlagali njegove korake. Verjamem, da tudi tokrat ne bo drugače, ker je teren že dobro uhojen in v luči linije najmanjšega odpora pripravljen za takšne manipulacije.
Ne morem z gotovostjo trditi, koliko k temu prispeva Vlado sam, a mislim, da bi morali končno potegniti jasno ločnico med njegovo priučeno ljudskostjo in (z nekaj odpustki) izdelano umetniško vizijo. Tako bo vedno in povsod našel dovolj prostora za nekontrolirane folklorne izpade, da bi se nedolgo zatem zaprl vase ter z varne razdalje odsoten in sam prepričal z zadržanim prebiranjem po strunah svoje intimne panonske duše. V tem primeru ne bomo mogli več govoriti o preslišani vrlini za oblikovanje kratkih zgodb (črtic), prepolnih emocij in melodij, ki ne glede na violinski ključ ne potrebujejo veliko ovinkov, da najdejo pot skozi ušesa do srca, in ki veliko bolj kot tradicionalni kantavtorski šoli dolgujejo geografsko razvejani tradiciji baladesknega folka. Vlado Kreslin v svoji nikoli končni metamorfozi namreč preskakuje vse meje: tiste žičnate in tiste, ki so postavljene v naših glavah. S tem, zlasti v teh časih, njegova glasba dobi še dodaten motiv. Izpostavi se njen ključen in prepogosto preslišan element – približevanje!
Novi šopek spominčic od tu in tam
Na neki točki v karieri je namreč spoznal, da ne obstaja več njih, temveč samo ena glasba, ki se izvaja na različne načine. To spoznanje je v trenutku postavil v središče svojega skladateljskega omnibusa ter že osvojeno folkrockovsko poetiko prepletel z narodnimi motivi. Vendar ne samo tistimi, ki jih je našel na domačem dvorišču, temveč z vsemi, ki se jih je naposlušal na svojih vse pogostejših potovanjih po svetu, kjer se ni srečeval samo s »samimi našimi«, temveč je razširjal in bogatil svoje partiture na prepihu z novimi žanrskimi premazi ali variacijami na že slišano. Od samega razpoloženja je bilo odvisno, ali je bil vesel in preračunljiv kot popotniški cigan ali proč od radovednih pogledov zazrt sam vase.
Če bi midva se kdaj srečala je preplet številnih zgodb, šopek spominčic od tu in tam, ki znotraj ponekod ohlapne reciklaže nagovori s pestro, a povečini enotno atmosfero, ki je Vlado ni priklical tja od albuma Ptič dalje. Vezno tkivo je namreč približevanje do točke dotika, kjer se različnosti mimo narekovanih modnih parol stalijo v eno. Gostujoči zbor ali nabor glasbenikov (Vlatko Stefanovski, Damir Imamović, Ariel Cubria, brata Guisse, Ferus Mustafov…) logiko brezmejnosti in odprtosti še toliko bolj nadgrajuje in hkrati ponuja vpogled, da vsaka skladba znotraj celovitosti projekta deluje tudi samostojno. Ne pozabimo namreč samega naslova, ki odkrito namigne, da ima Vlado opraviti zgolj z (nekaj) glasbeniki, s katerimi se je srečal na poti in z njimi raziskoval dediščino neworleanškega jazza, delta bluesa, afriških in kubanskih ritmov, balkanskih muzik, bosenskih urbanih ljubezenskih pesmi, veselih judovskih napevov… In medtem do kolen brodil po rodnem prekmurskem blatu.
