Spet bo zelo zanimivo. Prvi koncert je bil uspešen, predvsem pa je s simfoničnim orkestrom povezal različne generacije. Pogosto se namreč zgodi, da mlajši na orkester gledajo kot na nekaj, kar zanima le starejše. A na prvem je bila na primer najstniška sestra Maje Keuc, Mojca, ki je rekla, da je bil to zanjo najboljši koncert do sedaj. Pa moj študent, ki je bil pred tem na koncertu Hansa Zimmra, a je rekel, da se mu je Simfonična ekstaza zdela boljša. Orkester je popoln za staro in moderno glasbo. Seveda za to potrebuješ dobre izvajalce. Mi jih imamo, zato lahko pričakujemo odličen koncert.
Po čem se bo ta koncert najbolj razlikoval od prvega?Tokrat bodo Perpetuum Jazzile prvič peli tudi z orkestrom, prav tako Gibonnija nastopati z orkestrom pri nas še nismo videli.
Na odru se bosta prepletali popularna in klasična glasba. Je to del vaše glasbene vizije?Vedno sem bil povezovalec. Imam klasično glasbeno izobrazbo, igral sem v rockovskih in jazzovskih glasbenih skupinah. Znano je, da jazzovski glasbeniki igrajo tri tisoč akordov za tri ljudi, rockerji pa tri akorde za tri tisoč ljudi. (Smeh.) In dejansko so eden drugega vedno gledali malo postrani. A dejstvo je, da imaš povsod določeno kakovost in zanič glasbo. In če znaš združiti…
Ali bi rekli, da vam je katera od mnogih glasbenih vlog najbolj pisana na kožo?Vse skupaj dojemam kot tedenski jedilnik – pico imaš rad, a ne moreš je jesti vsak dan. Trenutno delam aranžmaje za Gibonnija za prihajajoči koncert. Lani sem pisal skladbe za kitajski orkester. Vmes sem ustvarjal s skupino King Foo, produciral, snemal. In to je fino. Če imaš glasbo rad, ti je všeč, da delaš raznolike zadeve, da imaš na voljo različne menije.
A vsak tega ne more početi.Imam srečo, da sem precej zagnan. Nekoliko fanatičen glede glasbe. Ko delam, lahko delam vse noči, pogosto vmes ne jem, potem pa naslednji dan nadoknadim. Do treh ali štirih zjutraj lahko pišem in komponiram.
Povedali ste, da je glasba nekaj, pri čemer gre človek iz svoje normalne zavesti k nečemu višjemu. Kaj ob tem doživljate?Najpomembnejše je, da se odklopim, nič ne razmišljam. Glasba je lahko čista stvar, lahko pa je zelo možganska. Pri ustvarjanju izhajam iz sebe. Pri sodelovanju z drugimi pa je pomembno, da se vanje vživiš. Vedno poskušam narediti kombinacijo tega, kar so oni in kar sem jaz. V ozadju ne sme biti preračunljivosti, glasba mora biti čista, vse njene sestavine pa dobre.
Zakaj je preračunljivost tista, ki tudi v glasbi pogosto najde pot do uspeha?Ker je glasba tudi posel. Sam nikoli nisem ustvarjal zaradi denarja, z ljudmi, s katerimi delam, hočem uživati. Če mi nekaj ne paše, me ne zanima, ne glede na to, koliko denarja mi ponudijo. Mislim, da denar pride tudi, če delaš iskreno. Seveda to ni najenostavnejša pot, je pa najpristnejša. Beatli in Rolling Stonesi niso naokrog spraševali, kaj je ljudem všeč. Pomembno jim je (bilo), da se imajo oni dobro.
Kakovostna glasba je pogosto spregledana. Zakaj?V kakovostno glasbo se je treba nekoliko bolj poglobiti. Zaradi poplave vsega jo je morda težje najti, a je je ogromno po vsem svetu. Glasba je postala potrošni material. Tista na radiu te na primer ne sme zmotiti med pogovorom. Če bi se v ozadju najinega pogovora predvajala zelo kakovostna glasba, se midva ne bi mogla pogovarjati, saj bi naju glasba pritegnila. Trenutno pa je nemoteča. Danes je zelo popularna hitra prehrana in takšna je tudi glasba – ljudje si zanjo ne vzamejo časa.
Ali raje vidite, da je nad kakovostno glasbo navdušena velika množica ljudi, ali vam je ljubše, da je krog poslušalcev nekoliko ožji, ti pa so glasbi bolj predani?Vsak glasbenik si želi doseči čim večjo množico, da ga posluša čim več ljudi. To je logično. A morda imam raje nekoliko manjšo množico, ki zares uživa v glasbi.
Sodelovali ste z odmevnimi imeni, kot so Sting, Bjork, Cristopher Young, Luis Conte. Kako ob takem delu ostanete »prizemljeni«?Če misliš, da si nekaj več, greš sam sebi na živce. Jaz v vseh teh stvareh samo uživam. Ugotovil sem, da je večina velikih glasbenih zvezd preprostih ljudi, ki imajo radi svoj mir. Vedo, kaj so dosegli, a se zavedajo, kaj je tisto, kar v življenju zares šteje.
Trenutno živite v Los Angelesu in Mengšu. Po čem se življenje tu in tam najbolj razlikuje?Amerika je polna različnih energij in je zato zanimiva. Tam je toliko vsega. Ko stopiš ven z letališča v Los Angelesu, te zajame neki občutek neverjetne svobode. Kalifornija. To ima samo Los Angeles. Tam je najboljše podnebje na svetu, zjutraj se zbudiš in sije sonce, zraven je ocean. Že to te v nekem smislu dvigne. V zraku je neki občutek optimizma. Slovenci smo v osnovi dosti bolj negativno naravnani, a je Slovenija bolj družinska država, zato je zame v tem smislu zdaj primernejša.
Povedali ste, da je pri ustvarjanju glasbe najpomembnejše izhajati iz sebe. Kako na vaše ustvarjanje vplivajo glasbene smernice?Smernice spremljam, ker me zanima, kaj se dogaja. Nočem ostati dinozaver, za časom. Problem je, če je glasba izključno komercialna in ne čutim nobene kakovosti ali »filinga«. Ampak glasba se mora spreminjati.
Kakšno bi bilo vaše življenje brez glasbe?Tega si sploh ne morem predstavljati. Vse moje celice so vpete v glasbo. Če ne bi bilo glasbe, sploh ne vem, kaj bi počel. Mogoče bi risal stripe.
