V Iranu se je prvič po letu 1979 zgodilo, da so ženske smele na stadion na ogled nogometne tekme. Sicer ni šlo za nogometno tekmo z igralci na igrišču, temveč za prenos nogometne tekme med Iranom in Španijo s svetovnega prvenstva na največjem teheranskem stadionu Azadi, a že to je bilo dovolj, da so Iranke na spletu slavile svojo ponovno osvojitev stadionskih tribun. Tudi ta ogled pa so si morale izboriti. Ko so objavili, da si prenos tekme lahko ogledajo tudi družine in ženske, so se navijačice zbrale pred stadionom. Varnostniki jih niso pustili na tribune, češ da gre za varnostne probleme. Ženske se niso dale in so začele glasno protestirati, nato pa je prišlo posebno dovoljenje iranskega ministra za šolstvo, da 2000 Irank sme iti na stadion navijat za svojo nogometno reprezentanco. Izjema velja le za prenose tekem, ne pa za oglede tekem iranskih nogometnih lig.
Nekatere Iranke so si zato dale duška in odpotovale v Rusijo na pravi stadion s pravimi nogometaši. Za večino je bilo to nepozabno doživetje in velika zmaga v boju za enakopravnost, čeprav so imele pri vstopu na stadion nekatere velike probleme. Nekaj jih je s seboj prineslo transparent, s katerim so pozivale Fifo, naj pritisne na Iran, da ženskam dovoli vstop na stadion. Varnostniki so jim transparent vzeli ter jih podrobno preiskali. Pozneje so jim sicer transparent vrnili ter se jim opravičili za neutemeljeno osebno preiskavo.
Resnične navijačice
Fotografij iranskih navijačic agencije niso uvrstile v izbor najbolj seksi navijačice. Tako je serijo fotografij navijačic na svetovnem prvenstvu poimenovala svetovno znana agencija Getty Images. Nekaj ur zatem, ko so objavili serijo, so jo tudi umaknili iz svoje ponudbe. Zakaj? Ker so na spletu naleteli na tako hude kritike, da so tudi sami ugotovili, da serija fotografij »ne ustreza uredniškim standardom. Opravičujemo se za napako, ki smo jo storili. Na nogometnem svetovnem prvenstvu je veliko zanimivih zgodb in ta ni bila ena izmed njih.« Ženske z vsega sveta so jih obtožile, da vlogo žensk v nogometnem svetu razumejo le kot okrasek.
Temu nasprotujejo spletne akcije, kot je recimo This Fan Girl (Ta navijačica), kjer ženske objavljajo svoje navijaške fotografije, ki seveda niso take, kot se navadno pojavljajo v medijih – prsate plastične lepotice, namazane v barvah ekipe, za katero navijajo. Ženske, ki so začele projekt, so namreč prepričane, da seksualizirana podoba navijačic, ki se objavlja v medijih, ne prikazuje resnične podobe ženskega navdušenja nad nogometom. Prizadevajo si, da bi fotografije z oznako #WeAreFemaleFans prišle med prve zadetke iskalnikov, če bi uporabniki odtipkali pojem navijačica. Sedaj se seveda prikažejo fotografije pomanjkljivo oblečenih stadionskih lepotic. Na spletu so tudi vse glasnejše pozivi, naj med prenosi tekem ukinejo »babe cam« ali kamero za dekleta, ki med navijači išče atraktivna dekleta ter jih nato prikazuje med prenosi tekem.
Emma Towley, vodja projekta This Fan Girl, je za The Independent dejala, da si želijo le, da bi pokazale, kako mediji neupravičeno seksualizirajo navijačice, ki so v resnici zelo različne, »vseh oblik in ras.« Na nogometnih stadionih svetovnega prvenstva so res. Med njimi je tudi veliko Rusinj. Pa ne le najetih prsatih starlet, kot je na primer Natalija Nemčinova, bivša miss Moskve, ki je že nekaj prvenstev stalna navijačica ruske ekipe in vedno znova dobi oznako »najbolj seksi ruska navijačica«. Ne, na stadione v Rusiji prihajajo mame, ki se sicer s svojimi sinovi nikoli ne upajo na nogometne tekme ruskih lig, saj se bojijo huliganstva in spolnega nadlegovanja. Prišle pa so na tekme svetovnega prvenstva, češ da se bodo tu kot navijačice počutile bolj sproščeno in lahko z vsem srcem navijale za svojo ekipo.
