Ko sem ga zagledala na ekranu računalnika, sem bila presenečena: ni bil zagorel, kot bi stereotipno pričakovala od deskarja na valovih. Priznal je, da v zadnjih mesecih bolj malo deska. Družina se je povečala, zato veliko skrbi za dojenčico. A je že začel pridno trenirati in bo kmalu spet na valovih. Kako ne, saj se je na Portugalskem začel vrhunec turistične sezone, Kostja Polc pa ima v kraju Santa Cruz šolo deskanja Surf2Smile. Sezona za deskanje na valovih je sicer vse leto, toda večina turistov pride ponavadi med aprilom in oktobrom. Pozimi so valovi v povprečju večji in kadar je valovanje dovolj močno ter iz prave smeri, se prebudijo marsikateri deskarski kraji, ki poleti spijo.
Prav deskanje na valovih je bilo namreč razlog, da se je sploh preselil na Portugalsko. Kostja je bil pred selitvijo na jugozahod Evrope v Ljubljani finančni analitik v banki. Deskati je sicer začel kot študent in takoj ga je prevzelo. Hitro je postal učitelj deskanja na valovih in imel več let aktivno vlogo v prvem slovenskem deskarskem klubu Ujusansa, s katerim še vedno sodeluje. »Zelo hitro sem ugotovil, da je srfanje del mojega življenja. Vedel sem, da tega ne bom mogel kar pustiti. Zato sem že med študijem razmišljal, kako bi si lahko življenje uredil tako, da ne bi prenehal srfati,« je razmišljal o svoji odločitvi. Toda zanimale so ga tudi finance in dokončal je študij, dobil službo, potem pa: »Želja po srfanju je bila enostavno premočna. Preveč divjega duha sem, moram biti zunaj. Takrat je bila ravno gospodarska kriza in v banki mi niso želeli podaljšati pogodbe, zato nisem bil z ničemer vezan. Odločitev, da zapustim Slovenijo, je bila tako lažja.« Pri tem ga je zelo spodbujala tudi Maša, njegova boljša polovica. »Vedno mi je govorila, naj sledim svojim sanjam.«
Sanje pa so bile Portugalska. Tam je že bil v času študija na Erasmusovi izmenjavi. Skupaj z Mašo sta študirala v Lizboni, obenem pa iskala pustolovščine in valove. Zato ni bilo dileme, kam se bosta preselila. Ko je dozorela odločitev, sta začela iskati hišo za svojo šolo deskanja. Našla sta jo na zahodni obali, v vasici Santa Cruz, dobrih 60 kilometrov severno od Lizbone. Območje je bilo v preteklosti bolj poznano po ribištvu in kmetijstvu, toda zaradi dolgih peščenih plaž in dobrih pogojev za deskanje na valovih se je v zadnjih letih tam zelo razvil turizem za deskanje na valovih. Med deskarji na valovih so najbolj znani kraji Nazare, ki slovi po deskanju na največjem valu na svetu, Ericeira, mala ribiška vasica in prvi svetovni deskarski rezervat v Evropi, ter Peniche, kjer se vsako leto v oktobru pomerijo najboljši deskarji na valovih. Sprva so bili gostje njegove šole deskanja pretežno Slovenci, ki so prišli prek kluba Ujusansa. Zdaj je več kot 80 odstotkov tujcev, tudi iz Kitajske, Indije in Avstralije pridejo.
Portugalci si vzamejo čas
Tako tam na obali Atlantika živi svoje sanje: »Portugalska mi je bila pri srcu že takoj, ko sem prišel na študijsko izmenjavo. Všeč mi je njihov odnos do sočloveka. Če nekoga ustaviš na ulici, ti bo pomagal, četudi se mu mudi. Niso osredotočeni le na svoj čas in svoj denar, temveč na uživanje življenja. V miru lahko poješ kosilo ali popiješ kavo, vse je bolj počasi in preprosto. To sicer vpliva na njihovo učinkovitost oziroma pregovorno neučinkovitost, toda po drugi strani je tak način življenja dober za dobro počutje posameznika.« V službi si denimo Portugalci vedno vzamejo vsaj uro časa za kosilo: »Ni tako kot pri nas, ko si na hitro stlačiš v usta sendvič. Lahkotnost bivanja tu mi je res všeč. Ljudje so sproščeni, prijazni.« Všeč mu je tudi podnebje. Tam, kjer živijo, je vse leto bolj ali manj enaka klima, poleti ni vroče, pozimi 15–20 stopinj.
Po drugi strani v nekaterih pogledih morda ni najbolj prijazna država. »Tukaj je delovnik res dolg, saj se začne okoli devetih, potem je ura in pol odmora za kosilo in nato se dela do šestih, sedmih zvečer. Občasno videvam osnovnošolske otroke, ki ob šestih hodijo iz šole.« Poleg tega so javne šole in vrtci v slabem stanju: »Vsakdo, ki si lahko privošči, otroke vpiše v zasebne.« Podobno je z zdravstvom. Javno zdravstvo ni preveč zanesljivo. »V tem trenutku imamo pomočnika iz Slovenije, ki skrbi za našo deskarsko hišo in je moral zaradi slabosti na urgenco. Ko se je vrnil, je rekel, da nikoli več ne bo ničesar rekel čez zdravstveni sistem v Sloveniji,« je razložil Kostja. Zaradi tega je v državi veliko zasebnih šol in bolnišnic: »Plačuješ pač posebno zavarovanje in greš v zasebno bolnišnico. Brez zavarovanja najpreprostejši pregled stane od 70 do 100 evrov. Razlika med javno in zasebno bolnišnico se vidi v tem, da v javni na urgenci čakaš osem ur, v zasebni pa eno uro.«
Pogajanja za ceno
In kako deluje Portugalska kot država? »Ne gledam poročil, ne berem časopisov, ne vem, kdo je predsednik države in me to sploh ne zanima. Moje prepričanje je, da mora vsak posameznik delati, da spremenimo svet na bolje.« No, kljub temu mu sem in tja prijatelji povedo, kadar se zgodi kakšen velik škandal: »Kolikor slišim, je veliko korupcije. Spomin se zgodbe o tem, kako je predsednik države v petek po nacionalni televiziji dejal, da država stoji za neko banko in da ljudje lahko vložijo vanjo tako, da menjajo depozite za delnice. Tisti, ki so to res storili, so v naslednjih dneh in tednih izgubili praktično celotne vložke, medtem ko se istočasno portugalski centralni banki ni zdelo pomembno posredovati pri transakcijah milijonov evrov na 'offshore' račune v tujini vodilnih v banki. Portugalska je takšna, da tu nikakor ne bi funkcioniral nemški sistem. Čuti se vpliv Afrike.«
Kostja nam je pojasnil, kako je pogajanje o ceni pogosto najpomembnejše. Pogajati se da o vsaki ceni, od cene hiše do cene kilograma pomaranč: »Ja, lahko se pogajaš za ceno tudi v trgovini, a ne vedno. Recimo, pridem v svojo optiko in jim rečem, da bom kupil štiri škatle kontaktnih leč. Vprašam, koliko popusta mi dajo za to. Po navadi mi brez težav pripišejo okoli 15 odstotkov popusta. Za popust pa moraš vprašati na prefinjen način. Portugalci ne marajo konfrontacije in neposrednosti. Ni jim preveč všeč, če jih postavite pred dejstvo. Tudi ko govorijo, uporabljajo veliko pasiva, tako da pogosto ne veš, kdo bo zares kaj naredil, ker rečejo, da se bo delo naredilo. Kar je odlično, potem ko odgovornost za nedokončano delo prelagajo drug na drugega.« Kar se tiče delavnosti, je velika razlika med severom in jugom države: »Na severu so bolj delavni. Kultura dela je malce drugačna. Iz juga se velikokrat norčujejo, češ da so leni. Kar je razumljivo – na jugu je zelo vroče, že zdaj je v notranjosti 40 stopinj.« Razlika je tudi v tem, da je na jugu veliko več turistov.
V eni stvari pa vendarle še ni pravi Portugalec – v odnosu do nogometa. Saj ve, da je Ronaldo ikona, a nogometa ne spremlja, čeprav je, kot pravi, na Portugalskem vse v zvezi z nogometom tako kot v Sloveniji vse v zvezi s Planico, košarko in alpskim smučanjem skupaj. Da se kaj zgodi v zvezi z nogometom, izve, kadar v okolici vsi trobijo na ulicah, kadar zmaga lokalni klub ali reprezentanca.
