Kanton, v katerem živi, slovi še po močnem siru grojerju, iz katerega pozimi na vseh zabavah kuhajo fondi, pa tudi po tem, da je njihova univerza edina uradno dvojezična univerza v Švici. Kar je pravzaprav presenetljivo, če vemo, da Švica slovi kot večjezična država.»Marsikateri Švicar govori samo en jezik, čeprav so imeli v šoli dva. Tudi marsikateri nemški Švicar ne želi govoriti francosko in obratno,« je razložila Barbara. »V našem kantonu sta uradna jezika nemški in francoski, v praksi pa večinoma govorijo francosko. Pogosto se zgodi, da v trgovini rečejo, da ne govorijo dobro nemško, pa se izkaže, da je njihovo znanje veliko boljše, kot pravijo.«
Barbara je v Švico odšla pred dvema letoma in pol, ker je tam dobila delo. Istočasno se je prijavila še za delo v Avstraliji, a je zdaj zelo zadovoljna, da je ostala v Evropi. Še pred selitvijo v Švico se je soočila z velikim problemom, ki ga imajo vsi prišleki: iskanje stanovanja. Stanovanja so draga. Barbara plačuje 1700 evrov za štiriinpolsobno stanovanje v pet let stari stavbi. »A naš kanton je poceni. V Ženevi bi bilo tako stanovanje blizu tri tisoč evrov,« pojasni. Najti stanovanje za najem pa je težko. »Vsakdo, ki oddaja stanovanje, to dela pri agenciji. Ko želite najeti stanovanje, morate agentu oddati dosje, v katerem so vaši finančni podatki in tri plačilne liste. Ni nujno, da se bo lastnik odločil za vas. Ker na začetku s fantom nisva imela treh plačilnih list, sva dobila garanta. Iskanje stanovanja za najem traja lahko tudi nekaj mesecev, saj ni nujno, da bodo lastniki sprejeli vašo ponudbo.« Dodatno je zapleteno tudi, če želi najemnik predčasno prekiniti pogodbo. Tedaj mora sam najti novega najemnika ali pa plačati najemnino do izteka pogodbe.
Naslednja ovira, s katero se soočijo priseljenci, je zdravstveno zavarovanje. To je v celoti prepuščeno trgu. »Tudi za osnovno obvezno zavarovanje si moraš sam najti zavarovalnico, te med seboj tekmujejo za kliente. Tako so tudi zavarovalniške premije in police zelo različne in so odvisne od tega, kje stanuješ in koliko si star. Od zavarovalne police je odvisno tudi, koliko moraš doplačati pri zdravniku ali v lekarni.«
Dragi vrtci
Kmalu se je spopadla še z enim izzivom: rojstvo otroka in porodniška v Švici. Prav zdaj je na porodniškem dopustu, ki pa je v Švici zelo kratek: minimalno predpisana dolžina porodniškega dopusta je 12 tednov. Nekateri kantoni dodajo še teden ali dva, tudi nekateri delodajalci dodajo še teden ali dva. »Zdaj sem na neplačanem dopustu in bom skupno doma pet mesecev, kar je za Švico precej dolga porodniška,« je razložila in dodala, da večina zdravnikov nosečnicam tri tedne pred predvidenim porodom predpiše bolniško, tako da jim ni treba do zadnjega dne hoditi v službo. Čeprav imajo tako kratko porodniško, so veliko bolj fleksibilni, kar se tiče delovnega časa po prenehanju porodniške. »Lahko se zaposliš za polovični delovni čas ali pa recimo za 80-odstotnega, tako kot se bom jaz. Pa še partner lahko vzame podobno krajši delovni čas, tako da potem že nekako uskladijo skrb za otroka.« Tudi kar se tiče vrtca, so zelo fleksibilni – ker je večina dojenčkov, ki gredo v vrtec, starih tri mesece in pol, lahko gredo v vrtec tudi le za nekaj dni na teden, tako da staršem omogočijo, da lažje uskladijo delo in skrb za dojenčka. Vrtci so sicer izjemno dragi, prilagojeni prihodku obeh staršev. Povprečno stanejo od 60 do 110 evrov na dan, od tega vsoto delno, recimo od 10 do 15 odstotkov, subvencionira kanton. Prav tako je težko dobiti prostor v javnem vrtcu. »Že ko sem bila v petem mesecu nosečnosti, so mi svetovali, naj se prijavim za rezervacijo v vrtec, kar se mi je zdelo absolutno prezgodaj.«
Marsikateri švicarski stereotip pa se je izkazal za resničnega, denimo njihova pedantnost. »Bolj ko si v vzhodnem oziroma nemškem delu države, bolj so pedantni. V našem kantonu se že čuti francoski vpliv, tako da so že malo bolj ležerni. Mnogo tujcev pedantnost moti, a meni je všeč, da se sestanki začnejo ob dogovorjeni uri, ne pa po francosko dvajset minut čez. V Švici tudi nihče ne bi goljufal. Seveda so pravila, a jih nihče ne krši in zato vse deluje.« To, kar je Barbaro Drašler presenetilo, pa je, da so Švicarji tudi zelo skromni. »Nikoli se ne bodo pohvalili s svojim znanjem. Nikoli se ne bodo hvalili s svojimi dosežki.« Po drugi strani so malce hladni, rezervirani ali preprosto švicarski in prišlekov ne spustijo takoj blizu v svoje življenje. »Včasih se kakšen Slovenec, ki živi na vzhodu države, potoži, da tudi po dvajsetih letih bivanja v Švici še vedno nima občutka, da so ga sprejeli. Ne morem trditi, da so mene že popolnoma sprejeli, ne počutim pa se izločena iz švicarske družbe.«
Še nekaj velja za Švicarje: res je, da vsi veliko planinarijo. »Vse trgovine se zaprejo v soboto ob štirih in potem je čas za družino, ki ga večina ljudi preživi v hribih. Veliko tudi plavajo ali jadrajo na jezerih.«
Za frizerja sto evrov
Za Švico velja še en stereotip – da je vse nenormalno drago. »Res je. Vse storitve so drage. Frizer bi bil recimo okoli sto evrov. Majhno popravilo kolesa je 90 evrov,« je potrdila Barbara, a takoj tudi razložila, da imajo nekatere stvari v trgovinah približno tako ceno kot pri nas, druge, predvsem švicarski proizvodi ekološke predelave, pa so lahko zelo drage. »A če pogledate vse skupaj, so tudi plače še enkrat višje kot pri nas, tako da je kvaliteta življenja boljša. Če pa nimaš švicarske plače, je Švica res astronomsko draga.«
