Trenutno jo najbolj zanimajo ekonomske migracije Slovenk na Hrvaško v začetku 20. stoletja, ko je v Zagrebu delalo okoli 10.000 Slovenk, ki pa nikoli niso postale tako slavne kot aleksandrinke, čeprav so bile prav tako guvernante, čistilke ali hišne pomočnice.
Zgodba njene družine na Hrvaškem se je začela, ko sta se na Sušak, to je del Reke, ki je pred drugo svetovno vojno spadal pod Kraljevino Jugoslavijo, preselila njena stara starša. »Vsak je prišel iz svojih razlogov, spoznala sta se šele tukaj in se poročila. V družini se je govorilo slovensko in nemško, otroci so zunaj hiše govorili med sabo hrvaško, saj so jim pogosto drugi otroci ter tudi domačini govorili, da so furešti, tujci,« je zgodovino družine opisala Barbara. Njen oče je iz Vojvodine in je na Reko prišel študirat medicino: »Njegov oče, se pravi moj ded, je bil Nemec in sebe je vedno opredeljeval kot Švaba. Moja babica pa je bila Šokica, hrvaška Slavonka. Tudi v očetovi družini se je govorilo več jezikov: nemško, madžarsko in hrvaško.«
Barbara s svojo mamo nikoli ni spregovorila slovensko. Pravi, da se še danes pogovarjata v hrvaščini, čeprav se z vsemi drugimi sorodniki v Sloveniji pogovarjata slovensko: »Slovensko kulturo je bila vedno čutiti v naši družini. Tudi svoje otroke skušam vzgajati v duhu različnosti, saj menim, da je različnost velikansko bogastvo. Ponosna sem, da tudi mož podpira mojo željo, da bi najine tri otroke naučila slovenščine. Oba na to gledava kot na dediščino naše družine in na dobro priložnost za kasneje. Saj je izjemno pomembno, da poznamo jezik sosedov.«
Tolerantna in odprta Reka
Na vprašanje, ali se počuti kot Slovenka ali Hrvatica, pa odgovori, da je reška Slovenka. »Na Hrvaškem se počutim drugače, tako kot je zapisala Zofka Kvedrova – 'Slovenke me nočejo več, Hrvatice pa me tudi ne priznajo za čisto svojo.' Tudi v moji slovenščini se bo vedno skrivala hrvaščina, v mojem slogu komuniciranja pa sredozemska miselnost, ki sem jo dobila na Reki.«
Za Reko je značilno to, da so se pred drugo svetovno vojno naseljevali v zahodnem delu mesta, ki je sodil pod Kraljevino Jugoslavijo, po drugi svetovni vojni pa tudi v vzhodni del, ki je bil prej pod Italijo: »Italijani so odšli in pustili prazna stanovanja. Reka se je hitro razvijala in potrebovali so delovno silo, zato so se priseljevali tudi Slovenci. Pravzaprav je hecno, da so včasih Slovenci prihajali na Hrvaško zaradi boljših življenjskih in delovnih razmer. Mama mi je pripovedovala, da so po drugi svetovni vojni prišleki z lahkoto dobili stanovanje.« Na Reko so v času po drugi svetovni vojni z vlaki in avtobusi prihajali tudi dnevni migranti iz Ilirske Bistrice in njenega zaledja. Barbara Riman je prepričana, da je bilo mesto prav zaradi nenehnega dotoka priseljencev vedno tolerantno in odprto: »Reka je po drugi svetovni vojni sprejela vse, ki so hoteli delati in živeti. Tu ni pomembno, kaj si po narodnosti – Hrvat, Srb ali Slovenec, pomembno je, da si pozitiven. Zaradi zgodovine pa tudi tega svobodnega duha so na Reki izjemno dobro sprejeti pripadniki narodnih manjšin. V ustavi republike Hrvaške je vključeno 22 narodnih manjšin, na Reki ima kar 18 teh manjšin svoja kulturna društva. To kaže bogastvo Reke in odprtost do različnosti.«
O Slovencih ne le na Reki, temveč na celotnem Hrvaškem, pa je prepričana, da so v medijih in javnosti nevidni. Tako na slovenski kot na hrvaški strani meje: »Za vse pravice, ki izhajajo iz hrvaške ustave, se moramo izbojevati sami. Slovenci v Sloveniji je redko slišijo za manjšino na Hrvaškem, ker ne kričimo nenehno, da želimo dvojezične napise, se ne pritožujemo nenehno nad diskriminacijo in nismo politično aktivni. Na Hrvaškem pa nas razumejo kot integrirane v družbo.« Kljub temu je uspela, da bo na osnovni šoli, kamor hodijo njeni otroci, tudi pouk slovenščine kot izbirnega predmeta: »Ravnateljica je bila odprta za moj predlog in se je potrudila, da je uredila vse potrebno za pouk slovenščine.« Na njeno pobudo je na Reki tudi slovenski vrtec. Ve pa, da bodo morali v prihodnosti trdo delati, da ne bodo kot manjšina izginili.
Vse to je tudi vplivalo na njeno profesionalno pot, saj je postala raziskovalka na Inštitutu za narodnostna vprašanja, z nalogo raziskovati Slovence na Hrvaškem: »Veste, svoje teme raziskovanja Slovencev na Hrvaškem težko prodam kot projekte, saj niso prioritetna tematika.«
Veliko bolj se v medijih prodaja večno rivalstvo med Slovenci in Hrvati. Barbara ne ve, zakaj tako eni kot drugi o sosedih pišejo le negativno: »Redko pišejo o čudovitih posameznikih, ki so sprejeti v eni in drugi državi in so nekaj pozitivnega. Trenutno je najbolj prepoznaven Slovenec na Hrvaškem Matjaž Kek, nogometni trener Reke. Na filozofski fakulteti, kjer poučujem, sem imela že nekaj generacij študentov, ki zelo težko naštejejo tri znane Slovence.« Zato je prepričana, da se moramo Slovenci in Hrvati bolj kulturno povezati. Korak k temu bo tudi lektorat slovenskega jezika, ki ga bodo s prihodnjim šolskim letom odprli na Reki.
Veliko podobnosti
Ne glede na politične in medijske zamere so stvari, v katerih smo si Slovenci in Hrvati podobni: »Predvsem v obmejnih krajih so razlike med Slovenci in Hrvati zabrisane. Večje razlike so vidne v Slavoniji in Dalmaciji.« Na Hrvaškem imajo po njenem mnenju vedno čas za kavo in priljubljen rek je »bomo že«. In kaj je tisto, kar jo navdušuje v Slovenji in pogreša na Hrvaškem? Red, čistoča, urejen javni promet, uslužnost: »Mislim, da se je s Slovenci včasih lažje dogovoriti, če so kakšne težave, radi pomagajo. Imam občutek, da je tudi bolj urejena birokracija. Na Hrvaškem je birokracija izjemno zapletena.« In še odgovor, zakaj Hrvati nočejo govoriti slovensko – ker ne znajo in res ne razumejo. »Pred možem, ki je iz Paga, lahko v slovenščini govorim, kar želim, pa ne bo razumel niti besede,« se je zasmejala reška Slovenka Barbara Riman.
