Med zaključnimi dogodki, kot sta bila nastop Narodnega gledališča iz Koreje z Evripidovimi Trojankami in predstava Čehov v izvedbi kolektiva Superamas, ki smo ga pri nas videli na festivalu Mladi levi, je morda najbolj izstopal sobotni Dan plesalca, ki je kot svoj vrhunec ponujal (vsaj) šesturni dogodek s predstavo 10.000 gest francoskega koreografa in plesalca Borisa Charmatza. Pred tem je Charmatz vodil delavnico s publiko, na kateri se je zbrala presenetljiva množica navdušencev najrazličnejših profilov in starosti – predznanje ni bilo potrebno –, ki je bila dobrodošla demonstracija njegovega koreografskega pristopa in vpeljave gledalcev v življenjski slog plesalcev. Članom občinstva je omogočila, da se priključijo nekakšni začasni plesni skupnosti. Sledil je še obvezni piknik na odru, z odejami in košarami, kot se spodobi, med katerim je potekala predstava Brez naslovaTina Sehgala v seriji zgodovinskih plesnih skulptur in izvedbi Franka Willensa. Pred predstavo ni umanjkalo niti skupinsko spanje z meditativnim prepevanjem.
Udarnost velikega formata
Zvečer se je na Charmatzevi predstavi ta prikaz principov koreografiranja sestavil v predstavo na visokem nivoju. 10.000 gest je izjemno zgoščena, intenzivna in impulzivna, celo udarna predstava, v kateri nastopa 25 plesalcev in v eni uri dejansko uprizori teh 10.000 gest (torej vsak po 400) in ustvarja videz namensko kaotične množice. Pri čemer so geste zelo različnih provenienc, nekatere imajo korenine v baletu, druge so pobrane iz tako imenovanih najdenih gest iz vsakdanjega življenja, od povsem banalnih do teatraliziranih in emocionalnih. Predstava se poigrava s skulpturiranjem telesa, kakor tudi relacij, ter razporeditvijo gibov v prostoru in času. Charmatz je pač koreograf velikih formatov in nenazadnje vodja Muzeja plesa.
Morda bi se kdo lahko čudil umestitvi dneva plesalca v kontekst Dunajskih slavnostnih tednov, ki so bili do nedavnega znani po svojem čvrstem gledališkem jedru, sploh ker se tu čez manj kot mesec dni začne Impulstanz, festival sodobnega plesa. Ta »kuratorska« dilema nekoliko spominja na napetost med sodobnim plesom, vizualnimi umetnostmi in gledališčem, ki zaznamuje razprtije v »aferi« berlinskega Volksbühne. Charmatza bi navsezadnje lahko opredelili kot za paradnega konja zloglasnega Chrisa Dercona, kajti predstavo 10.000 gest je bilo mogoče videti v Volksbühne prav ob nastopu Derconovega mandata.
Iskanje novih sobivanj
Chirs Dercon je odstopil šele aprila letos, čeprav so ga glasni protesti spremljali vse od lanskega prihoda iz Galerije Tate Modern v Londonu, ko so mu očitali, da namerava komercializirati program. Prevzel je namreč vodstvo gledališča z močno tradicijo in izdelanim profilom angažiranega levičarskega teatra, ki ga je 23 let uspešno vodil priznani nemški režiser Frank Castorf. Trenutna situacija je taka, da so se zedinili, da bo do leta 2020 ustanovo začasno vodil Klaus Dörr. Medtem intenzivno poteka iskanje karizmatičnih imen.
Podoben poskus, ki je pravzaprav ustvarjanje sobivanja med gledališčem ter kuriranjem, vizualno umetnostjo in sodobnim plesom, se kaže tudi na Dunajskih slavnostnih tednih. Po šoku in radikalni zamenjavi umetniške paradigme v politično in intermedijsko umetnost ter inštalacije je umetniško vodstvo letos ubralo nekakšno srednjo pot med lansko in tradicionalno inačico; tako v letošnji ediciji uspešno združuje znana gledališka imena in novejše prakse. Splošen vtis je, da še vedno prevladujejo kar najrazličnejše, a to pot domišljeno izbrane oblike »immersive theatra«, oblike, kjer je poudarek na potapljanju gledalca v različne čutne vtise. Festival se tako precej ukvarja z občinstvom, njegovo percepcijo in s stimulacijo čutov ter sledi razvoju najsodobnejših umetniških in tehnoloških trendov.
