Medtem ko so predavanja v Performeumu zasnovana v pacifistični smeri in v postkolonialističnem diskurzu, inštalacije pa ljudem ponujajo orodja za alternativno, miroljubno ali estetsko družbeno akcijo, so performansi namenjeni ustvarjanju vsaj začasne utopične skupnosti in raztapljanju razlik oziroma stopnjevanju prepustnosti med njimi.
Eden od dogodkov, Hamamness, je tako poustvaril pravi hamam ali turško kopel, pri temperaturi več kot 40 stopinj, kamor se je vstopalo z obvezno opremo za savnanje in natikači. Postajna dramaturgija, kjer lahko ritualno prakticirate očiščenje telesa in sproščanje vsakršnih napetosti z masažo ter se preprosto potopite v »osmotično družbo« ali si pustite napovedati prihodnost. Hamamness je predvsem gola ideja in praksa telesa; fluiden, sproščen in prehoden skupni prostor, namenjen druženju, ozaveščanju razlik med telesi in prizadevanju za njihovo enakopravno priznavanje.
V ospredju Sirija
Sicer pa je drugi teden Dunajskih slavnostnih tednov minil v znamenju sirske umetnosti. Najprej so v performansu Santiaga Sierre slovesno in s pietetnim poklonom brali imena vseh tistih, ki so v zadnjih petih letih umrli v konfliktih v Siriji, natančneje med 15. marcem 2011 in 31. decembrom 2016. Performans je trajal 48 ur brez predaha. Občasno ni bilo v prostoru razen performerjev nikogar.
Sledila pa je predstava Medtem ko sem čakalOmarja Abusade in Mohamada Al Atarja, dveh že veščih sirskih gledaliških praktikov. V njej približata gledalcu trenutno stanje v Damasku, zgodbe in vsakdanje življenje običajnih ljudi: polovica ustvarjalne ekipe namreč še vedno živi tam, nekateri so bili prisiljeni oditi. Predstava prebija ustaljeni diskurz obravnave sirskih konfliktov, njena glavna odlika je neverjeten in neizmeren humor, s katerim se akterji prebijajo skozi obupno situacijo v vsakdanjiku: družinska pričkanja pa ljubezenski zapleti, materine vzgojne lekcije… Sočasno pa življenje dveh mladih družinskih članov visi na nitki, enega, umetnika in pacifista, so pretepli pripadniki tajne policije, drugi se znajde v začaranem krogu mučenj od vladnega zapora do IS. Predstava je žlahten primer konverzacijskega gledališča, estetske zadeve so tu postranske. Predvsem prikazuje nelogičnost, kontradiktornost in absurdnost vojne, ki je nihče ne razume, še najmanj tisti, ki se jim dogaja.
Castellucci
Ali ste vedeli, da lahko črke v Democracy in America z malo manipulacije premečete v »cocain, army, macarony« pa tudi v »Macedonia, Romania«? Tak je duhovit začetek predstave Demokracija v AmerikiRomea Castelluccija s paradno koreografijo črk, znakov in simbolov. Predstava sicer temelji na knjigi Alexisa de Tocquevilla in na (evangeličanski) enakosti vseh v novi deželi, talilnem loncu imigrantov. Castellucci se v obravnavi (ameriške) demokracije vrača nazaj: v devetnajsto in osemnajsto stoletje, v ustavno konvencijo, v bazo načelne, formalne in pravne konstitucije ameriške demokracije. A prav v istem času neki mlad par v Novi Angliji sredi bolezni, neuslišanih molitev, neprijazne in nerodovitne grude izgubi vero, proda lastno hčerko za nakup orodja za obdelavo zemlje in semen. Prizor, poln tesnobne atmosfere, zataknjenega stanja, ki se noče nehati. Medtem Davidova zvezda nad njima vztrajno molči. Spet v drugem prizoru se dva staroselca, Indijanca, v dialogu, polnem duhovitih uvidov in kompromisov, učita jezika svojih zavojevalcev, jezika, ki je kot kamni ali kače, jezika, ki se postavlja v vrsto, kot bi ubijal…
Predstava živo ilustrira vso kontradiktornost in razkriva načelno papirnatost demokracije, ki je spodjedena že v samem temelju te države ter se popolnoma sklada z letošnjim tematskim sklopom postkolonializma, iskanja novih religij in sobivanja različnih skupnosti. Celotno predstavo odigra in odpleše izključno ženska ekipa, dokazuje pa, da ima Castellucci še precej povedati. Od doslej videnega in ob pomanjkanju gledališkega v festivalski ponudbi zagotovo predstavlja presežek.
