V gledališkem delu festivala Dunajski slavnostni tedni se gostoljubje, ki je letošnja naslovna tema, zagotovo obrestuje: določene predstave, kot sta tisti Christopha Marthalerja in Jana Fabra, so bile razprodane že na dan odprtja. Za tolažbo si je bilo mogoče Fabrovo maratonsko predstavo Gora Olimp ogledati kar prek spletnega prenosa. Fabrovi bojevniki lepote so se v polnem zamahu izčrpavali v brezštevilnih in napornih fizičnih akcijah polnih 24 ur, z izjemo le nekaj kratkih odmorov za spanje na odru. Vztrajnostni performansi tako v splošnem ostajajo še vedno aktualni. Gora Olimp se sicer v svoji dekadenci in popolni osvobojenosti bogov na odru predstavlja kot antiutopija. Kot nemogoč projekt za performerje in gledalce pa učinkuje skoraj utopično.
(Anti)utopija?
Mimo Franka Castorfa se ne da. Vprašanje, kakšno je stališče predstave Čevengur do »revolucije kot lokomotive zgodovine« (Marx), je v Castorfovem gledališču asociacij precej kompleksno. Njegovo letošnje petinpolurno (anti)utopistično potovanje skozi komunistično družbo Andreja Platonova združuje popolnoma vse žanre in medije, od melodrame do vojnega filma, se značilno in izmuzljivo lovi med subverzivnostjo, satiro ali pa afirmativnostjo utopije. Distanco zavzame že z načinom igre in kolosalno, vrtečo se scenografijo Aleksandra Denića kot konstrukcijo z mlinom na veter, a tudi lokomotivo s turnom, portretom Rose Luxemburg in pivnico Proletarska moč. In seveda s panoji, ki v živo prenašajo igro igralcev na odru v bližnjem planu ter jih mešajo z dokumentarnimi in igranimi filmi. Iz vse komične potujitve gledališča ta Castorfov montažni in časovni stroj izredno učinkovito vzpostavlja brezčasnost človeških problemov in cikličnost zgodovine, za konec pa zaseka zares.
Ustavite vrtiljak!
Poseben interaktivni umetniški park, ki se vrti devet dni zapored, je ustvaril Fjodorjev vrtiljak devetih performansov z devetimi mladimi, mednarodnimi umetniki, vsak s posebno fizično akcijo ali osebnim igranjem na čustveni spomin, v vrtiljaku, ki smo ga s pedali poganjali kar obiskovalci sami. Ena od »točk« vrtiljaka je bila tudi nekakšna antireklama v obliki peticije: »Ustavite vrtiljak!« Tema je sicer nosečnost, a bolj po analogiji z umetniško plodovitostjo. Vrtiljak (»Ustavite vrtiljak – za pravico do abortiranja slabe umetnosti!«) si v družbeni realnosti kapitala ne ustvarja nobenih iluzij: »Če ne upoštevaš pravil neke skupnosti, preprosto letiš ven.« Obenem pa prav v tem išče zanimive nove oblike iluzije in iluzionizma ter načine, kako preživeti.
Vzporedna realnost
Razred zase po vztrajnostnih parametrih pa vendarle ostaja participatorna inscenacija znanega dansko-avstrijskega tandema oziroma kolektiva Signa, ki povabi gledalca, da prebije pet ur skupaj z njimi na dnevu odprtih vrat v (fiktivni) skupnosti Canis humanus. In to v 22 dneh trajanja performansa Mi psi. Od gledalca oziroma obiskovalca zahteva, da definira svojo vlogo v njej in sprejema določene osebne odločitve. Skupnost namreč sestavljajo »hunschli« – torej nekakšna mešanica človeka in psa –, ki hodijo po štirih, prijazno »repkajo«, tudi komunicirajo z obiskovalci in včasih potrebujejo njihovo pomoč, ter njihovi skrbniki »herrschli« (odnos gospodarja in hlapca ne izostane).
Gledalci prosto obiskujejo družine iz skupnosti, ki šteje več kot 50 članov (performerjev) in bivajo v sobanah ogromne meščanske hiše, ki se je zataknila v času. Vizualna podoba, kombinacija nekakšne inštitucije in socialističnih pastelov je domišljena do zadnje podrobnosti. Situacije so brez vsake rezerve, zlahka izzivajo družbene tabuje in predsodke ter sprovocirajo debate in celo odzive obiskovalcev. Signo zanima učinkovanje skupnosti na posameznika, (kolektivna) identiteta in moč, predvsem pa manipulacija (gledališka in politična) na tnalu »humanosti«. V času obiskov nihče od kolektiva ne izstopi iz svoje predpisane vloge, njihova integracija v to (začasno) skupnost je naravnost fascinantna in popolna. Kako, do katere mere in kaj ima od tega, pa si tako kot v tako imenovani realnosti vsak vendarle diktira sam.
Frljić in SMG
Dunajski slavnostni tedni trajajo do 19. junija. Sledijo denimo še Oskaras Koršunovas in Pippo Delbono, »zvočni« projekt Complicité in še kaj. V nedeljo bo na festivalu tudi premiera predstave Oliverja FrljićaNaše nasilje in vaše nasilje, ki nastaja v koprodukciji s Slovenskim mladinskim gledališčem in se ukvarja s položajem gledališča v času porasta novega fašizma.
