Dogodkom ob letošnji okrogli obletnici smrti Ivana Cankarja (1876-19189) sta se minuli teden z osrednjimi razstavami pridružila tudi Mestni muzej Ljubljana in Cankarjev dom. V prvem se posvečajo pisateljevi življenjski poti, v CD pa umestitvi njegovega dela v širši duhovno-umetniški kontekst. Izkušnja dialoga med razstavama je nujna za celostno razumevanje vplivov, ki jih ima ta ustvarjalec na slovensko kulturo še danes.
Umetniki, duševni bolniki
»Hiša je pogorela do tal,« beremo v Mestnem muzeju že uvodoma o velikem požaru na Vrhniki, po katerem se je Cankarjeva družina znašla v revščini, udarila jih je tudi ekonomska kriza v habsburški monarhiji, oče pa je breme preživljanja družine preložil na ženo Nežo. Biografsko zasnovana razstava se torej začne z vpogledom v avtorjevo družinsko ozadje in kronološko sledi njegovemu odhodu v Ljubljano, ki jo je sprva idealiziral, pa nadaljuje na Dunaju (1898–1909), ko je bil v najbolj ustvarjalnem obdobju svojega življenja do domačih krajev skrajno kritičen.
Pa ne le do razmer v kulturi; kot izvemo od avtorja razstave Blaža Vurnika, je denimo slovenskemu gledališču očital »preprostost okusa«. Kot pričajo mnoga njegova dela, denimo Za narodov blagor (1901), Hlapci (1910) in Pohujšanje v dolini Šentflorjanski (1910), je bil oster tudi do političnih in družbenih razmer. Na Dunaju bi se skoraj ustalil tudi intimno, za poroko s Steffi Löffler si je večkrat izposodil denar in nevesti celo kupil poročno obleko, a obljube ni izpolnil. Edino odgovornost je Cankar čutil do literature.
Čeprav je živel v avstrijski prestolnici, se je preživljal s pisanjem za ljubljanske časnike, knjige je izdajal pri ljubljanskih založnikih, razlaga kustos, ko opisuje njegovo ostro polemiko z ljubljanskimi intelektualci, denimo Franom Govekarjem. Slovence je obtoževal omejenosti pri razumevanju vrednosti umetniških del in vloge umetnika v družbi, peklilo ga je slovensko nedoseganje evropskih umetniških standardov. Nekateri njegovi kritiki, denimo Evgen Lampe, so mu po drugi strani – ob izidu povesti Gospa Judit (1904) z junakinjo prešuštnico – očitali, da »narod smatra take umetnike v resnici za duševne bolnike«.
Zvezdniški sloves
Težko bi sicer rekli, da je ostal konfliktni Cankar, kasneje aktiven tudi kot politik v vrstah socialdemokratov, komu kaj dolžan, vsaj na besedni ravni ne. Nekoliko drugače pa je bilo z denarjem. »Ko je leta 1910 živel na Rožniku, je bil zvezdnik, ljudje so hodili gledat, kako ustvarja. Za tiste čase je zaslužil veliko, med pisatelji je imel najvišje honorarje, od založnikov si je izgovoril predujme, višje od končnega skupnega plačila. Bil je prvi slovenski pisatelj, ki je živel izključno od umetniškega ustvarjanja, a kadar je denar imel, je zapravljal, ko ga ni imel, si je izposojal in redko vrnil,« razlaga kustos. Zajtrkoval naj bi dvojni čaj z rumom – dvakrat.
Razstavo, ki se konča s Cankarjevo posmrtno masko – umrl je za posledicami padca po stopnišču – in s časopisnim poročilom Slovenca o njegovem pogrebu, kakršnega menda ni imel noben slovenski pisatelj ne prej ne pozneje, dopolnjujejo mnoge fotografije, rokopisi, gledališki in filmski posnetki, pa Cankarjeva kravata in denarnica… Vurnik pa si je sklepno dejanje zamislil s soavtorjem Janezom Polajnarjem in ga ob pomoči skupine Novi kolektivizem zasnoval v obliki stripa. Kot obljubljajo v Mestnem muzeju, bo namreč v soavtorstvu Vurnika in striparja Zorana Smiljanića jeseni izšel tudi nov strip o velikem umetniku.
V evropskem kontekstu
Razstava v Cankarjevem domu se po drugi strani posveča predvsem umestitvi njegovega dela v evropski kontekst. Prek prikaza starih knjižnih izdaj, oblice rokopisov, zvočnih predvajanj, ki polnijo razstavni prostor, in posnetkov gledaliških predstav je v galeriji CD nazorno predstavljenih šestnajst Cankarjevih besedil – od mladostne pesniške zbirke Erotika (1899) do kratkoproznih Podob iz sanj (1917).
Avtorja razstave Janko Kos in Ženja Leiler sta jo zasnovala dvodelno: najprej prek izhodišč, ki jih je avtor v svoja dela včrpal, zajemajoč iz evropske duhovne tradicije, kjer izstopajo predvsem spoznanja Platona, Karla Marxa in Nietzscheja, denimo o pojmovanju ljubezni in lepote, smislu razrednega boja in vlogi umetnika v družbi. Jasno pa razstava sledi tudi tujim literarnim vplivom; Cankar je odlično poznal Shakespeara, ki ga je celo prevajal, navezoval se je na Cervantesa, denimo v Hlapcih, blizu mu je bil – kot lahko vidimo ob analizi Erotike – Heine, sledil je ruskim realistom Gogolju, Tolstoju in Dostojevskemu.
Cankarjevo vizionarstvo tako v slovenskem kot v evropskem kontekstu ob tem interpretirajo raziskovalci pogosto tudi v nasprotujočih si polemikah. Literarni zgodovinar Ivan Prijatelj je denimo v Cankarju videl predvsem umetnika slovenskega jezika in sloga, politik in marksist Boris Ziherl je svojo refleksijo oblikoval v politično sodbo o Cankarjevem odnosu do socializma, filozof Slavoj Žižek se je psihoanalitično ukvarjal s Cankarjevim »mitom« matere…
Izviren, slovenski, samosvoj
Da so skušali prikazati, kaj je Cankar sprejel iz Evrope in v čem je vendarle ostal izviren, slovenski in samosvoj, je ob tem pojasnil Janko Kos in se naslonil na izrazito komparativistično naravo razstave Ivan Cankar in Evropa: Med Shakespearom in Kafko. A premišljena postavitev – delo arhitektke Katarine Štok Pretnar in likovnega ustvarjalca Silvana Omerzuja – bo prepričala tako šolarje, ki se s Cankarjem vsako leto bolj podrobno spoznavajo, kot odrasle, ki želijo osvežiti svoje znanje.
Enim in drugim utegnejo pri tem pomagati tudi lutkarske instalacije Silvana Omerzuja, ki se s teatraličnim bojem svetlobe in senc v naravni velikosti ponovno izkaže, denimo s hipnotično, groteskno interpretacijo Podob iz sanj. Nič bolj pomirjujoče niso niti številne dodane risbe Hinka Smrekarja.
