Imeli smo osem dni stabilnega vremena, ko je kakšen dan nastalo le nekaj ploh, no tudi zagrmelo je nekajkrat, a vendarle to ni bila niti senca dolgega nevihtnega obdobja. Danes se obdobje stabilnega vremena končuje. Pravzaprav se bo le prekinilo, in to za manj kot 24 ur. Tako hitro bo to šlo. Čisto poletno. To spremembo se je videlo že vsaj teden dni vnaprej, če ne več, in ni ravno pogosto, da lahko tako izrazito vremensko spremembo napovemo tako točno toliko časa vnaprej.
Seveda smo meteorologi previdni in običajno ne razglašamo teden dni vnaprej, da se bo poleti tako izrazito ohladilo, kajti pri vremenu ne moreš dati roke v ogenj. Če nas kdo vpraša, kaj se obeta, seveda povemo, da bo verjetno (...) in da še ni čisto zagotovo (...), saj veste, kako radi uporabljamo izraze, kot so »kaže da«, »najverjetneje« in še kaj bi se našlo. Tako pač je, kadar se ukvarjate s pojavi, ki niso stoodstotno napovedljivi. Vsak meteorolog prognostik se mora na začetku spopasti z dejstvom, da bo prej ali slej naredil napako, pa če mu gre še tako dobro.
Nikoli ne bom pozabil občutka, ko me je ponoči zbudil dež, ko bi po moji napovedi moralo biti suho. Ali pa grmenje, ko sem zvečer rekel, da bo ponoči jasno. Ali pa, sicer manj usodno, megla, ko je nisem napovedal. Seveda je zdaj mlajšim kolegom in kolegicam marsikaj od tega prihranjenega, saj se da vreme točneje napovedovati, a vendarle bi tudi oni lahko kaj povedali o tem. Seveda je tudi v našem poklicu tako kot pri katerem drugem – sčasoma se pač na to navadiš. Ne da bi ti bilo vseeno, a ne pripisuješ več krivde samo sebi.
Seveda se bo vedno našel kdo, ki bo takrat zelo pameten in bo vedel več, a samo vprašanje časa je, kdaj bo njega doletelo isto. Morda je napovedovanje vremena eden od poklicev, ki ti sčasoma zmanjša ego in postaneš bolj prizemljen.
