No, maj je bil tisto leto blagi, a zgovorni uvod v nadaljevanje, v poletje. Tisto leto je bilo poletje pri nas najbolj vroče doslej. Upam, da ga še dolgo ne bomo dosegli. Junij je bil pretopel za kar 4,5 stopinje Celzija, vročih dni pa je bilo kar 16 (povprečje nekje od 2 do 5). Še julija jih ni bilo toliko – »le« 13, mesec pa je bil pretopel »samo« za 2,5 stopinje. Krona vsega je bil prav neverjetni avgust s kar 23 vročini dnevi in 4 stopinje previsoko povprečno mesečno temperaturo. Junij in avgust sta bila tudi zelo suha. Lahko bi se vprašali, kako so rastline sploh preživele tako poletje. No, marsikatera ni. Posledice so najbrž vidne še danes. Naslednje leto so se začeli sušiti gabri na Krasu, gabri, ki so prilagojeni za suha in vroča poletja. Pa hrasti… Suša, sploh če si suše sledijo kolikor toliko pogosto, tudi dolgoročno izčrpava rastline in jim jemlje obrambno sposobnost pred škodljivci in boleznimi. Smreke so najbrž deloma tudi žrtve prevročih poletij in suš, saj je smreka hladnoljubna drevesna vrsta in potrebuje za dobro rast dovolj vlage. Ni rečeno, da so zato in tudi zaradi ugodnih vremenskih razmer za razvoj lubadarja rastišča smreke pri nas tako napadena. Marsikatera posledica se bo zaradi segrevanja ozračja pokazala šele na dolgi rok. Bojim se, da bo tako tudi z našimi gozdovi. Kaj bi Slovenija brez njih?!