»Pekoča in zbadajoča bolečina v spodnjem delu trebuha se je tako hitro stopnjevala, da me je že v nekaj minutah kar zvijalo od bolečine. Hkrati me je ves čas tiščalo na vodo. Vsaka odvedena kapljica urina, ki se je v pičle pol ure obarval s krvjo, je neznosno bolečino še dodatno stopnjevala. Seveda sem se prestrašila in takoj odpravila k zdravniku, ki mi je predpisal antibiotike. Ti so bolečine zaradi vnetega mehurja hitro ublažili,« je povedala Petra iz Ljubljane, ki vnetja mehurja ni doživela prvič, a nikoli prej tako bolečega in hitro napredujočega. »Doslej se mi je ob vnetju pekoča bolečina vedno razvijala počasi in mi še nikoli ni bilo treba ukrepati tako na vrat na nos,« pravi Petra.
»Bakterije, ki povzročajo vnetje sečil, so občasno res nekoliko bolj virulentne oziroma aktivnejše in agresivnejše kot običajno, a nekih pravil in povezav z dejavniki iz okolja pri tem ni. Tako hiter potek okužbe urinarnega trakta sicer ni običajen, a tudi ni zelo redek. Za nastanek in potek okužbe pa sta vedno soodgovorna dva povezana dejavnika, ki vplivata drug na drugega. Prvi je sposobnost mikroorganizma, drugi pa trenutna dovzetnost oziroma naravna odpornost gostitelja,« razloži infektologinja prof. dr. Bojana Beović iz UKC Ljubljana.
Kratka pot do mehurja
Z vnetjem urinarnega trakta, ki ga povzroča bakterija Escherichia coli, ki je sicer normalno prisotna v našem črevesju in posledično tudi v blatu, naj bi se vsaj enkrat v življenju srečala približno vsaka peta ženska. Pri približno četrtini naj bi se vnetje ponavljalo in pri nekaterih prešlo v kronično obliko. Za okužbo so najbolj dovzetne mlade spolno aktivne ženske in ženske z redkejšimi spolnimi odnosi. Vzrok je predvsem anatomski. Ženska sečnica je namreč v povprečju dolga le do pet centimetrov, zaradi česar je pot do mehurja relativno kratka, ustje sečnice pa leži blizu nožnice in danke, razloži Beovićeva in doda, da zaradi kratke poti mikroorganizmi zlahka vstopijo v mehur in se tam razmnožujejo. Pri ženskah z daljšimi intervali med spolnimi odnosi se v tem času nabere v sečnici veliko bakterij, ki jih moški s penetracijo potisne v mehur. Zato mladim ženskam s težavami po spolnem odnosu priporočajo takojšnje praznjenje mehurja, saj z urinom odplaknejo tudi vnesene bakterije. Bolj ogrožene so tudi ženske v menopavzi, saj vpliva pomanjkanje estrogena na tanjšanje sluznice sečnice in mehurja. Pri moških je pot do okužbe daljša. Ker pa gredo bakterije sočasno v prostato, je vnetje težje zdraviti, opozarja Beovićeva in dodaja, da nekateri priporočajo, da se vnetje mehurja pri moških za vsak slučaj vedno zdravi z daljšo antibiotično terapijo.
Bakterija E. coli, ki zaide v sečnico in v mehur, se lahko naseli po celi trebušni votlini, v redkejših primerih lahko povzroči tudi vnetje ledvičnih čašic. Zato jo je najbolje čim prej uničiti z antibiotiki. Simptomatsko zdravljenje se namreč ni izkazalo za dovolj učinkovito. Pri zdravljenju z antibiotiki je pomembno, da zdravljenja ne prekinemo predčasno ali pa da zdravil ne jemljemo samoiniciativno, saj se lahko zaradi tega vnetje bolj verjetno kmalu ponovi, lahko pa vplivamo tudi na odpornost bakterij in slabšo učinkovitost antibiotikov, opozarja Beovićeva. Svetuje, da boleče in pekoče simptome lajšamo s sredstvi proti bolečinam in z zadostno hidracijo, ki razredči in odplakne veliko bakterij. Različni preparati iz brusnic in podobno niso dovolj učinkoviti, še najbolj pomagajo pri hidraciji in posledičnem redčenju bakterij, zanašati pa se nanje ne gre, pravi Bovićeva in doda, da tudi ursin čaj največkrat ne zadostuje za kaj več kot za začasno redčenje bakterij.
Naravna odpornost
Pred vstopom mikroorganizmov v sečnico ščiti tudi naša naravna odpornost. Če ta močno upade, se sluznica v mehurju pred bakterijami ne more učinkovito ubraniti, zato se ti lažje prebijejo do mehurja in tam povzročijo hujše vnetje. Slabšo odpornost imajo zlasti starostniki, vnetja so pogostejša tudi pri bolnikih s sladkorno boleznijo, pri bolnikih z avtoimunskimi boleznimi in okuženih z virusom HIV.
Za vnetja so lahko dovzetnejši tudi ljudje z anatomskimi anomalijami v zgradbi sistema sečil, zaradi česar jim urin zastaja, pri otrocih lahko ob odvajanju urin potuje navzdol namesto navzgor, pri starejših moških s povečano prostato pa iz mehurja v ledvice. Pri sicer zdravih mladih ženskah tudi pri ponavljajočih se vnetjih obisk specialista ni potreben, nasprotno pa osebni zdravnik največkrat napoti moške k urologu že pri prvem vnetju, saj se lahko vzroki skrivajo v zgradbi sečil. K urologu napoti tudi osebe, pri katerih domneva, da bi bilo lahko vnetje posledica drugih bolezni.
Za ugotavljanje urinske infekcije, ki običajno ne povzroča zapletov in ne ogroža življenja, zadostuje običajna laboratorijska preiskava svežega urina, ob zelo izrazitih znakih tudi ta ni vedno potrebna. Bolj pozorni pa so zdravniki pri nosečnicah, saj potekajo pri njih okužbe bolj komplicirano in so lahko nevarne tudi za plod. Zaradi tega morajo redno hoditi na preglede urina in po potrebi takoj začeti zdravljenje.
