Podobno kakor v turizmu, kjer smo hudo ter hitro dejavni zgolj pri pobiranju taks in parkirnin, se tudi pri gospodarjenju z odpadki omejujemo le na zbiranje, deponiranje in drag izvoz odpadkov v tujino.
Že štiri desetletja poskušam slovenski stroki zaman dopovedati tri temeljna pravila pri gospodarjenju z odpadki:
1. V največji možni meri se mora omejiti in preprečiti že samo nastajanje odpadkov.
2. Odpadki se morajo v kar največji možni meri ponovno uporabiti ali reciklirati.
3. Ustrezno ekološko neškodljivo odstraniti ter uničiti se (izjemoma) smejo le odpadki, ki se nikakor ne dajo ponovno uporabiti ali reciklirati.
Naloga ministrstva za okolje in prostor, Zbornice komunalnega gospodarstva ter okoljskih inšpekcij je torej omogočanje in vodenje pravilnega gospodarjenja z odpadki. To ne pomeni samo zbiranje ter odstranjevanje odpadkov, temveč tudi njihov nadzor, pravočasno ter vizionarno minimiranje nastajanja odpadkov, organiziranje in omogočanje njihove ponovne uporabe ter recikliranja ter ekološko nenevarno odstranjevanje neuporabnih odpadkov. Deponiranje odpadkov ni dokončna rešitev, temveč le njihovo začasno skladiščenje.
Znani rek pravi: »Pes ugrizne vedno ta zadnjega.« Torej se pri nas vedno prične in konča s tem, da se največji del krivde naloži »brezzobim« okoljskim inšpekcijam. Nihče, še najmanj pa nevladne organizacije, si ne upa javno okriviti nekaj tisoč zaposlenih neodgovornih uradnikov na MOP, ki z nezadostno dejavnostjo dopuščajo in omogočajo take in podobne ekološke katastrofe. Žal jih ni prebudil, streznil in izučil niti nedavni požar odpadkov na Vrhniki in njegove (nepriznane) katastrofalne posledice.
Kakor sem že napovedal v zvezi s tem požarom, naj nas v prihodnje nikar ne čudi porast »samovžigov« vseh vrst odpadkov širom Slovenije, saj bo to očitno preostal edini možni, spodbudno »kaznovani«, kratkoročni način odstranitve odpadkov.
Prebujanje in odgovorno politično delovanje ustreznih državnih ustanov lahko torej doseže le hud pritisk širše javnosti. Žal se premalo zavedamo, da se Vrhnika lahko ponovi tudi drugje in v neposredni bližini.
Vodilne položaje na MOP naj končno prevzamejo le odgovorni, za ta področja strokovno usposobljeni, delavni ter v praksi izkušeni kadri z ustreznimi vizijami. Dokler pa se bodo ti stolčki izbirali in zasedali po politični plati, ekoloških rešitev ne pričakujmo.
Franc Maleiner, univ. dipl. inž. kom., Ljubljana
