Banova jama, sto metrov globoko brezno v naselju Dolšce nad Kostanjevico na Krki, je brezbrižnežem desetletja »služila« kot odlagališče kosovnih, nevarnih in drugih odpadkov. Po besedah župana Ladka Petretiča so se smeti v globokem breznu nabirale že kakšnih 50 let. Nekateri menijo, da naj bi šlo celo za največje črno odlagališče na Dolenjskem, ki pa so ga predstavniki Dolenjskega ekološkega zavoda (DEZ) v sodelovanju s poklicnimi gasilci in izkušenimi podizvajalci pretekli teden očistili, kolikor se je dalo. Ker gre za zelo strmo pobočje, so si morali pomagati s prirejeno vlečnico, s katero so na vrh zvlekli vsaj trideset avtomobilskih školjk, kup dvestolitrskih sodov, posod z gorivom, oljem ali celo ostanki pesticidov, ki so v Sloveniji že davno prepovedani, pa avtomobilskih gum in raznih gospodinjskih odpadkov, našteva Jože Povšič, strokovni direktor DEZ.
Očistili jamo, a za kako dolgo?
Čistilna akcija, v kateri je sodelovalo po sedem do deset ljudi, je trajala sedem dni. DEZ je sklenil pogodbe z raznimi podjetji, kamor so odvažali odpadke, že ločene po frakcijah. »Že leta prej so se predvsem jamarji poskušali dogovoriti za sanacijo tega brezna, pa na občini ni bilo posluha. S sedanjim županom se nam je vendarle uspelo dogovoriti, občina naj bi pokrila tudi stroške. Seveda nam je dovoljenje, da jamo očistimo, dal tudi lastnik zemljišča,« dodaja Barbara Jordan iz ekološke patrulje, ki deluje v okviru DEZ. Petretič zagotavlja, da bo občina pokrila okoli 10.000 evrov stroškov, del pa po Povšičevih besedah tudi donatorji.
»Upam, da bodo odslej ljudje bolj pametni in razumevajoči in brezna ne bodo spet zasuli z odpadki. Na občini smo že pripravili opozorilne table, ki jih bomo namestili tukaj okrog. Pred kakimi šestimi leti smo zgoraj, na drugi strani zemljišča, postavili ograjo, ki je vendarle nekoliko zalegla, vsaj kar se večjih smeti tiče, so pa ljudje kar čez ograjo metali razne manjše odpadke, vreče, star les. Na tej strani zemljišča pa imamo dejansko zvezane roke, saj gre za zasebno lastnino,« je dejal Petretič, medtem ko smo si z vrha in z varne razdalje ogledovali globoko brezno.
V bližini vir pitne vode za občino
»Največji problem je, da so tukaj izrazito kraška tla, kakšnih 130 metrov nižje in 450 metrov stran pa je vir pitne vode za občino. Vse te snovi se torej izpirajo v našo pitno vodo. Vprašanje je, koliko strupenih snovi smo z vodo že popili skozi desetletja,« razmišlja Jordanova.
Po Povšičevih besedah je bil v nekaterih sodih, ki so jih potegnili iz brezna, še vedno bencin, v plastičnih posodah pa rabljeno olje.
Brezno je od znamenite Kostanjeviške jame, dolge okoli dva kilometra, oddaljeno le 450 metrov zračne linije. »Ta svet tukaj je kot rešeto. Iz Banove jame so se tako desetletja izpirali razne kemične spojine, bencin, nafta, težke kovine. Vse to se je že spralo bodisi v kostanjeviško jamo bodisi v izvir pitne vode. Kemičnih spojin pa nobena čistilna naprava ne more povsem odstraniti iz vode,« je prepričan Povšič.
Odpadke so v brezno po njegovem mnenju odlagali prebivalci naselij iz okolice pa tudi manjši obrtniki, predvsem takrat, ko je bil po zakonodaji odvoz na deponijo zanje strošek.
