Če bi prisluhnili naši notranji biološki uri in zanemarili vse dejavnike okolja, bi šli v posteljo vsak naslednji dan nekoliko kasneje in kmalu spali podnevi in bili budni ponoči. To je dokazala povsem izolirana skupina ljudi, ki so preživljali daljši čas v jami ter v okolju brez ure in dnevne svetlobe vse počeli zgolj po notranjem občutku. Vsi so začeli v posteljo odhajati vsak dan nekoliko kasneje in tako dokazali, da številne funkcije v našem telesu v običajnih razmerah nihajo v 24-urnem ritmu, v izoliranih pa v nekoliko daljšem, skoraj 25-urnem časovnem razponu.
Če bi torej naši biološki uri pustili povsem prosto pot, bi pri večini ljudi nekateri ritmi, povezani z izločanjem hormonov, ritmom telesne temperature, krvnega tlaka, bitja srca…, nihali v nekoliko daljšem intervalu, ki bi se bolj kot 24-urnemu približal 25-urnemu dnevnemu ciklusu, je pojasnila somnologinja dr. Barbara Gnidovec Stražišar. Pri svojem delu se je tudi sama že srečala z najstnico, ki se je odločila, da bo vse počela v postelji. Ker je ob tem zanemarila vse dejavnike okolja, je začela njena biološka ura teči po prostem ritmu in je bil njen dan kmalu dolg 25 ur.
Izmenjava dneva in noči
Urejen 24-urni dnevni cirkadialni ritem, ki nam ga narekuje biološka ura v majhnem središču v možganih, v povezavi z dnevno svetlobo in zadostna količina spanja zmanjšujeta tveganje motenj spanja, duševnega zdravja in kroničnih zdravstvenih težav, kot sta debelost in sladkorna bolezen. Zadnjo Nobelovo nagrado za fiziologijo in medicino so podelili trojici znanstvenikov, ki so odkrili molekularne mehanizme, ki nadzorujejo cirkadialne ritme, ter potrdili njihov pomen za vsakodnevno življenje. »Ritmično prepisovanje urnih genov spodbuja ritem, katerega periodo številni dejavniki časa iz okolja vsakodnevno sinhronizirajo s periodičnim izmenjavanjem dneva in noči,« je razložila Gnidovec-Stražišarjeva. Eden izmed pomembnejših bioloških ritmov je ritem budnosti in spanja. Zato je pomembno, da smo z različnimi delovnimi in socialnimi dejavnostmi, ki vsak dan resetirajo našo biološko uro, usklajeno vpeti v ritem periodične izmenjave dneva in noči.
Z dobro usklajenostjo in dobro higieno spanja tudi budilke ne bi potrebovali. A žal sodoben način življenja tej usklajenosti ni pretirano naklonjen. Preizkuša jo z izmenskim in nočnim delom, z razširjenostjo umetne osvetlitve in uporabo elektronskih naprav v večernem času ter neprilagojenimi urniki začetka dnevnih dejavnosti. Veliko težav z neusklajenostjo ritmov imajo zlasti mladostniki, še več težav pa imajo zaradi stalne menjave ritmov kabinski delavci na letalih in izmenski delavci.
Jet lag
Slabo počutje zaradi porušene usklajenosti cirkadialnih ritmov najbolje odraža jet lag, ko v relativno kratkem času preletimo več časovnih pasov in naša notranja ura ne zmore premostiti časovne razlike. Za premostitev šesturne časovne razlike telo potrebuje vsaj dva dni. Vmes se počutimo slabo, smo utrujeni, zaspani, a ne moremo spati, smo lačni, pa kar ne bi jedli, se potimo…, je opisala znake porušenih cirkadialnih ritmov Gnidovec-Stražišarjeva. Da je naša biološka ura bliže 25- kot 24-urnemu dnevnemu ciklusu, dokazuje tudi to, da časovno razliko lažje premostimo, če letimo na zahod, saj si dan lažje podaljšamo. Kadar letimo na vzhod, pa moramo periodo notranje ure, ki je že po naravi daljša kot zunanji dan, dodatno skrajšati.
V običajnih razmerah nam naša biološka ura, ki je daljša kot zunanji dan, ne povzroča težav. Hormon spanja se začne v možganih izločati, ko se začne temniti, hkrati nam nekoliko pade telesna temperatura in se zniža raven stresnih hormonov…, kar nas umiri in spodbudi zaspanost. Največ hormona spanja in najnižjo temperaturo imamo okoli 4. ure zjutraj, ko se začne počasi dvigovati stresni hormon in se začnemo prebujati. A noči nihče ne prespi v zdržnem spancu, saj spimo v izmenjujočih se ciklusih mirnega in živahnega spanja, ki trajata od poldruge do dveh ur in se ciklično izmenjujeta. Vmes se zbudimo, obrnemo na drugo stran in znova zaspimo.
Dojenčki spijo v nekoliko krajših ciklusih in za svoj razvoj potrebujejo od 12 do 13 ur spanja. Pri večini dojenčkov, ki se ponoči zbujajo in jokajo, gre za vedenjsko nespečnost, ker se otrok v fazi menjave ciklusov spanja po normalnem prebujanju ne zna sam ponovno uspavati. Zato moramo otroka do enega leta naučiti samouspavanja in budnega položiti v posteljo, kjer se bo ob menjavi ciklusov spanja ponoči zbujal in moral znati sam uspavati. V drugi polovici prvega leta jim je treba tako jasno pokazati, da je dojenje hranjenje in ne uspavanje, ter opustiti tudi vse druge načine pomoči pri uspavanju.
Otroci do tretjega leta prespijo približno polovico življenja. S težavami v spanju, ki jih je veliko, naj bi se vsaj enkrat v življenju srečala približno tretjina otrok. Največ preglavic pa spanje povzroča najstnikom, saj je njihova faza izločanja hormona spanja v primerjavi z odraslimi zamaknjena za dve uri, za nameček pa šolski sistem ni prilagojen njihovemu naravnemu času zbujanja.
