Pri toči smo lahko še tako previdni – pravzaprav si niti ne predstavljam, kako bi lahko bili pri toči previdni. Vsaj kar se vrta tiče, že ne. Lahko pa skrbno spravimo na varno svoj avto, če se nam bliža močnejša nevihta. A nevihta nam lahko »poplavi« garažo in naš lepi konjiček bo morda na drug način utrpel škodo. Kaj pa, če bo veter prevrnil bližnje drevo? Možnosti niti ni tako malo. In če se vam je že kaj podobnega zgodilo, najbrž ne boste hladno gledali ven in uživali v divjanju narave, »saj je statistično res malo verjetno, da se bo to zgodilo meni«.
Moram priznati, da mi ni čisto vseeno, kadar vidim, kako se na radarskih posnetkih hitro krepijo nevihte. Saj ne, da bi se bal, da me bo kaj doseglo – kaj pa lahko naredim, da me ne bi? Ne, je pa dejstvo, da se število vremenskih ujm vendarle povečuje. Kam to vodi? Videli ste, kaj lahko povzroči žled v gozdovih, in če je gozd vir vaših dohodkov, vam najbrž ni lahko. Pa smo potem mislili, da bo nekaj časa mir in bomo pač čakali dvajset, trideset let in gozdovi bodo spet lepi – mogočni seveda še ne, ker mogočna drevesa vendarle potrebujejo dalj časa… Pa je čez nekaj let svoje opravil še vetrolom. Pa mi ne recite, da vam je vseeno, ko se vozite, na primer, proti morju mimo Postojne. No, če ste res le pisarniški in urbani molj, potem vam je morda vseeno. Drugače pa – ne verjamem. Potem je tu pozeba, pravzaprav dve zaporedni. Saj, kdor si vso hrano kupi, jo vedno dobi in se niti ne vpraša, ali je s sosedove kmetije ali iz Čila ali Južne Afrike.
Po tej plati nam je globalizacija olajšala preskrbo s hrano. Seveda vemo, za kolikšno ceno. Kdor pa hrano prideluje, ga boli vsako od toče obtolčeno jabolko ali pa prazno drevo, ki mu je pozeba predčasno »potrgala« pridelek. Poznam gospo, pri kateri so že dvakrat »goreli« zaradi strele. In jo čisto razumem, da se počuti skrajno nelagodno, kadar zunaj grmi. Kaj pa veš, kdaj se lahko spet zgodi?
