Če bi hoteli delovati v duhu zadnje čase nadvse priljubljene ideje o vitki državi, bi prenehali delati, odpustili bi polovico ljudi in ko bi nekje izvedeli, da vendarle kaže, da se bo vreme nekoliko stabiliziralo, spet začeli delati in napisali obvestilo, da se bo vreme spremenilo. Seveda bi morali v duhu liberalizma plačevati meteorologom (in vsem drugim, ki nam sploh omogočajo delo) samo za čas, ko bi se vremenske napovedi razlikovale iz dneva v dan, ker drugače »itak ne naredimo drugega, kot da ponavljamo iste besede«. Ampak smola vremenske službe, kot tudi vsake druge, da ne bo pomote, je, da se na tak način pač ne da delati. Vreme je treba spremljati neprestano, brez prekinitev, meriti, vzdrževati in razvijati ter izboljševati meteorološke modele, vzdrževati in obnavljati tehniko, skratka, ne moremo si privoščiti, da bi vmes zaradi morda bolj predvidljivega vremena ali pa zato, ker vreme iz dneva v dan ne bi bilo skoraj nič drugačno, prekinili vse naše aktivnosti.
Obnavljati pa je treba tudi »človeške vire«. To se je pokazalo v minulih letih, ko je država varčevala. Zaposleni v meteorološki službi se staramo (vreme nas čisto nič ne pomlajuje), mladih za nami pa ni bilo. Nastala je kar znatna generacijska vrzel. Saj za zdaj nas je bilo še dovolj za sprotna opravila, toda če bi tako stanje še trajalo, bi se naše število začelo krčiti, znanje bi se začelo izgubljati, ne bi se prenašalo na naslednje generacije. Na tak način se začne razkroj ustanove, strokovne službe. In če traja predolgo, lahko vse skupaj zapremo. Takih primerov je bilo v naši državi že veliko, za zdaj predvsem v gospodarstvu, kjer so razpadli razvojni oddelki velikih podjetij in znanje se je razbežalo, morali smo ga začeti kupovati drugje. Seveda smo odprli veliko trgovskih središč, tako da pospešeno postajamo narod trgovcev, natakarjev in drugih, ki jih seveda potrebujemo in so kot taki tudi vredni spoštovanja. Toda družba brez bogate in raznovrstne poslovne in strokovne piramide postane hitro marginalna.
