Pluton že nekaj časa ne uživa velikih uspehov. Ob odkritju leta 1930 so ga sprva klasificirali kot deveti planet našega osončja, leta 2006 pa je po strožji definiciji pojma »planet« strmoglavil med pritlikave planete. Še pred tem se je o Plutonu govorilo kot o oddaljenem svetu, kjer kraljujeta mraz in negibna smrt. Od tod tudi ime po vladarju podzemlja iz starogrškega klasičnega obdobja. Znanstveniki pa so sedaj ugotovili, da površje tega pritlikavega planeta ni tako negibno, kot so sprva mislili. Odkrili so namreč, da na Plutonu nastajajo sipine zmrznjenega metana, čeprav Plutonova atmosfera tega ne bi smela omogočati.
Znanstveniki so doslej namreč menili, da je Plutonova atmosfera preveč redka, da bi dovoljevala oblikovanje geoloških pojavov, ki so podobni sipinam v peščenih puščavah na Zemlji. Sipine namreč nastajajo z dovolj močnimi vetrovi, ki prenašajo, odlagajo in kopičijo delce. Tako močno vetrovi pa zahtevajo minimalno gostoto atmosfere.
Ni planet, je pa v še bolj ekskluzivni družbi
Ugotovitve sledijo posnetkom, ki jih je ob mimoletu blizu Plutona leta 2015 zajela Nasina sonda New Horizons in prikazujejo sipine. Znanstveniki so ugotovili, da so posamezne sipine med seboj oddaljene do en kilometer, tvorijo pa jih kot zrno peska majhni delci zmrznjenega metana.
Vodilni avtor članka, ki je bil objavljen v reviji Science, dr. Matt Telfer je s sodelavci ugotovil, da so sipine lahko nastale, ker je tisto območje Plutona med najbolj vetrovnimi na pritlikavem planetu. Veter naj bi tam dosegel hitrosti do 10 metrov na sekundo, kar naj bi bilo dovolj za premikanje majhnih delcev.
Zmrznjena zrnja metana bi lahko, tako ugibajo znanstveniki, v zrak pošiljalo taljenje dušika, ko se površje Plutona nekoliko otopli, lahko pa bi jih tudi odneslo z bližnjih gora. Pluton se po zaslugi odkritja sedaj lahko postavi ob bok Zemlji, Marsu, Veneri, Saturnovi luni Titan in kometu 67P. Vsi našteti se namreč lahko pohvalijo s sipinami.
