Leta 1930 je observatorij Lowell v Arizoni mladega astronoma Clyda Tombaugha najel, da odkrije planet X. Ta neznani objekt naj bi bil za Neptunom, o njegovem obstoju so sklepali iz motenj v krožnici Urana. Po obširnih opazovanjih in analizah je Tombaugh našel, kar je iskal. Odkril je nebesno telo, od Zemlje oddaljeno v povprečju 6,6 milijarde kilometrov, ki za eno pot okoli Sonca potrebuje 248 zemeljskih let.
Petinosemdeset let pozneje se je sonda, na kateri so tudi Tombaughovi posmrtni ostanki, planetu včeraj približala na vsega 12.500 kilometrov in ga fotografirala skupaj z njegovimi petimi lunami. Vsaj tako so upali znanstveniki ameriške vesoljske agencije Nasa.
Konec uvodnega raziskovanja osončja
Devet let in pol je sonda Nova obzorja (New Horizons) potrebovala do Plutona, majhnega, odmaknjenega ledenega sveta s povprečno temperaturo –229 stopinj Celzija, ki so ga doslej opazovali le s teleskopi. V ameriški vesoljski agenciji Nasa so si nadzorniki misije čestitali, ko je sonda v ponedeljek poslala najbližje posneto fotografijo planeta doslej, šef Nase Charles Bolden pa se je pohvalil: »Združene države Amerike so prva država, ki je prišla do Plutona in s tem zaokrožila uvodno raziskovanje našega osončja, kar je izreden dosežek, s katerim se ne more pohvaliti nobena druga država.«
Vendarle bi dosežek lahko imel še večji simbolični pomen. Ko je Nasa januarja 2006 izstrelila sondo, je bil njen namen ta, da prvič od blizu pogleda edinega od devetih planetov, ki ga človeštvo še nikoli ni obiskalo. Potem pa je Mednarodna astronomska zveza istega leta sprejela novo definicijo planetov. Odtlej je po mnenju pristojnih zemljanov v tem osončju samo še osem glavnih planetov, Pluton pa je postal eden od pritlikavih planetov – sicer najbolj znan med njimi, ker je bil na papirju pač dolga leta enakovreden osmerici od Merkurja do Neptuna.
Po 9,5 leta prispela minuto prezgodaj
A vendarle, gre za bližnje srečanje z najbolj oddaljenim nebesnim telesom v zgodovini raziskovanja vesolja. Po 5,3 milijarde prepotovanih kilometrih je sonda do cilja prišla le eno minuto prezgodaj. Na Plutonu ni bil predviden pristanek, ampak let mimo. Sonda je prekinila povezavo z Zemljo med zaključnim približevanjem Plutonu na najmanjšo razdaljo 12.500 kilometrov nad njegovo površino in potem med nadaljevanjem leta spet bolj stran. Osredotočila se je na fotografiranje in analiziranje pritlikavega planeta in njegovih lun, kar je zahteven projekt tudi zaradi hitrosti – sonda je sploh najhitrejša kadar koli izdelana, glede na površino Plutona pa je letela s hitrostjo 58.000 kilometrov na uro. Poleg tega se je morala znajti na pravem mestu s tolikšno natančnostjo, kot če bi moralo potniško letalo ob pristanku zadeti teniško žogico na pristajalni stezi, navaja Nasa.
Ali se je vse to posrečilo, v Nasi včeraj še niso vedeli. Nestrpno so čakali tretjo uro zjutraj po našem času, ko bi morali v Avstraliji od sonde spet prejeti signal, ki bi potrdil, da je let mimo Plutona uspel. Let mimo je sicer neprimerno manj kočljiv od pristanka na površini. Obenem naj bi sonda začela pošiljati zbrane podatke, kar pa bo dolgotrajen proces: zadnji bodo do Zemlje prišli po šestnajstih mesecih. Nasa pričakuje, da bo s posnetki in bližnjimi analizami Plutona dobila dragocene podatke o sestavi planeta, geoloških procesih, o zgodovini osončja in o tem, kakšno je bilo videti ob začetku.
Pritlikavi planet je bil glavni cilj misije, ne pa edini. Po letu mimo Plutona bo sonda letela naprej v Kuiperjevem pasu, kjer je nešteto manjših objektov iz časa nastanka osončja, pa tudi še dva pritlikava planeta poleg Plutona.
