Idrijski žlikrofi so slovenska jed iz rezančnega testa s krompirjevim nadevom in značilno obliko. Priprava poteka po tradicionalnem receptu, ki je bil opisan sredi 19. stoletja, natančen izvor jedi pa zaradi pomanjkanja zgodovinskih virov ni znan. Pripravljajo se kot predjed, priloga k mesnim jedem ali samostojna jed, zabeljena z ocvirki, tipična idrijska priloga k njim pa je bakalca, omaka iz jagnjetine in zelenjave. Tako o idrijskih žlikrofih pravi spletna enciklopedija, ki pa nikjer ne omenja čokolade. Vendar pa se inovacije dogajajo tudi v kulinariki in tako smo dobili čokoladni žlikrof – še vedno v Idriji, a z ljubljansko ekipo, ki se je v zgodbo tega mesta, poleg žlikrofa znanega tudi po živem srebru in čipki, vključila pred dvema letoma. Spisali so jo najemnik gostišča Barbara v Idriji Matjaž Jelovčan ter mladi dvojec Dejan Lidjan in Urban Jelovčan, ki vodita gostišče.
Vsi skupaj so se eno leto ukvarjali s tem, kako naj čokoladni žlikrof sploh naredijo, da bo na koncu res podoben žlikrofu, ko jim je s svojim slaščičarskim znanjem na pomoč priskočila Lilijana Javorič Ilič iz ljubljanske čokoladnice Rajska ptica, pa je steklo. Tradicionalno se žlikrof naredi tako, da je testo stanjšano na milimeter, nato pa se ga nadeva s krompirjevo polento. Nadev iz krompirja, ocvirkov, zelišč in čebule se zavije v testo, odreže in na koncu se vanj s prstom naredi vdolbinica. Vdolbinica je po zgodbi, ki kroži, prišla iz ljubezni, ki jo je Idrijčanka Emilija Cecilija Eva Kraus, znana kot pasja grofica, gojila do Napoleona. Njemu v čast je v žlikrof vtisnila luknjo, da je postal tak kot Napoleonova kapa, postala pa je glavna značilnost žlikrofa, ki živi še danes.
Ročno izdelani tudi lep spominek
Tega pravila se drži tudi čokoladni žlikrof. »Naši sladici se lahko reče žlikrof zaradi oblike in postopka, po katerem ga delamo. Vsi, ki so ga poskušali delati do zdaj, so to poskušali narediti z vlivanjem čokolade,« o uspehu, do katerega so prišli po dolgem razmišljanju, pravi Jelovčan in veliko zaslug pripisuje Lilijani Javorič Ilič. Ta je stanjšala čokolado na debelino tankega testa in tako je postala osnova za čokoladni žlikrof. Plast milimeter debele bele ali črne čokolade so napolnili z nadevom iz hruške ali borovnice, po novem pa z jagodo ali rozinami. »Nam se zdi čokoladni žlikrof zanimiv, ker sta oblika in izdelava enaki izdelavi tradicionalnega idrijskega žlikrofa. Ko smo ga razvijali, pa smo gledali na več stvari. Ena je ta, da je žlikrof uporaben kot spominek in ga lahko zapakiraš v folijo oziroma celofan, lahko ga ješ zraven vina, lahko ga postrežeš kot dodatek k sladici, ideja pa je tudi, da bi ga enkrat prodajali tudi v trgovinah, v paketu z idrijsko čipko in kapljo živega srebra, torej glavnimi znamenitostmi Idrije,« je čokoladni žlikrof opisal Matjaž Jelovčan. Ne brani se primerjave, da bi mu lahko rekli tudi idrijska Mozartova kroglica, »le da je Mozartova kroglica narejena industrijsko, vsak čokoladni žlikrof pa ročno«.
Zgodovina žlikrofa v zgodovinskem rovu
Čokoladni žlikrof in zgodovino idrijskega žlikrofa ter nekatere druge idrijske jedi, kot so želševka, ocvirkovca, smukavc in geruš, so v Idriji javnosti predstavili minuli konec tedna v sprejemnici 518 let starega Antonijevega rova, ki je najstarejši ohranjen vhodni rudniški rov v Evropi in kjer se je začela zgodovina Idrije. V naslednjih dnevih bosta v Idriji sledila še dva dva dogodka. Eden bo praznik idrijskih žlikrofov, ki bo v organizaciji Mladinskega centra Idrija potekal na Trgu svetega Ahacija v soboto 25. avgusta, drugi pa bo že julija tradicionalni Festival idrijske čipke.
