Pivsko-kulinarični festivali so obnoreli Slovence. Ob posameznih sortnih vinskih festivalih in festivalih novodobnega kraft piva praktično ne obstaja več niti posamezne vrste sadja ali zelenjave, ki ne bi imela svojega festivala ali praznika. Še najmanj tovrstnih pivsko-kulinaričnih prireditev je namenjenih najbolj prefinjeni bratovščini alkoholnih fermentacij – žganim pijačam. Pa tudi tukaj se bodo zadeve očitno spremenile, saj je bil minuli konec tedna v Portorožu posvečen džinu. Na vrtu hotela Kempinski se je zgodil prvi festival džina, na katerem so se predstavili slovenski proizvajalci, uvozniki, distributerji in specialisti za mešanje koktajlov iz džina in tonika.
Brinjevec ali džin
V Sloveniji se z džinom dogaja nekaj podobnega, kot se je pred petimi, šestimi leti dogajalo s pivom in kraft revolucijo. Tako kot je postalo moderno kraft pivo z novimi okusi in pripadajočim okrasjem v obliki dizajnerskih stekleničk in modernih kozarcev, postaja vse modernejši tudi džin. In ne samo uvožen iz bolj ali maj oddaljenih krajev, temveč tudi takšen, ki je narejen v slovenskih destilarnah. Čeprav se na prvem festivalu džina na idiličnem vrtu pred hotelom Kempinski niso prikazali vsi slovenski proizvajalci, trenutno naj bi jih bilo osem, je bil prvi dogodek namenjen čaščenju te pijače, ki jo pregovorno pogosto omenjajo v povezavi z angleško aristokracijo, izredno dobro obiskan.
Slovensko džin kraft sceno so predstavljali Limbay džin iz Celja, Broken Bones iz Ljubljane in Berryshka iz bližine Dolenjskih Toplic. Džin je pravzaprav neke vrste sorodnik brinjevca in tudi zgodovinsko sta si blizu. Džin se začenja omenjati v 17. stoletju na Nizozemskem, slovenski brinjevec pa tudi v času Valvazorja v 17. stoletju, le s to razliko, da je džin žitno žganje, v katerega zaradi okusa namakajo brinove jagode in kopico raznih zelišč, brinjevec pa je žganje, narejeno zgolj iz brinovih jagod. Edini pravili za izdelavo džina sta ti, da mora vsebovati najmanj 37,5 odstotka alkohola in da je notri brin. Za liter brinjevca je potrebnih približno od pet do osem kilogramov brinovih jagod, za liter džina pa nekje do 20 gramov.
V obeh primerih so se brinove jagode uporabljale za zdravilne namene. Džin so uporabljali za izboljšanje okusa tonika, ki so ga Angleži pili v svojih kolonijah, ker je bil narejen iz kinina, ki je bil sredstvo proti malariji in je bil izjemno grenkega okusa, zdravilni spekter brinjevca pa je občutno širše narave.
Džin za hujšanje
Novodobni pivci džina ga popijejo največ zmešanega s kakšno obliko tonika v priljubljenem koktajlu džintonik, tisti bolj zahtevni pa se ga lotevajo v čisti obliki, brez dodatkov mehurčkov. In teh ni več tako malo, kar je bilo mogoče opaziti tudi na festivalu. Predvsem gre za dekleta, žene in mame, ki hujšajo. Zaslugo za to, da so tudi ženske začele piti džin v čisti obliki, ima predvsem švedski prehranjevalni guru Andreas Eenfeldt, ki je izumil dieto LCHF ali ketonski dieto, ki je v zadnjih letih obnorela ženske po vsem svetu. Okrajšava LCHF izvira iz angleških besed low-carb, high-fat, kar pomeni malo ogljikovih hidratov in veliko maščob. Šved je vsem tistim, ki se ne morejo odpovedati kakšnemu alkoholnemu napitku, med hujšanjem priporočil, naj pijejo čiste alkoholne pijače, tudi džin.
Nasploh so ženske vse bolj prisotne na pivsko-kulinaričnih prireditvah. Tudi v Portorožu je bilo tako. Tako na krstnem, petkovem dnevu kot tudi v soboto, ko je rajski vrt hotela Kempinski obletelo še več ljubiteljev džina in tonika. Oba dni je veseljačenje z džinom ali džintonikom v rokah ob zvokih elektronskih poskočnic trajalo od popoldanskih ur pa tja čez polnoč. In se nadaljevalo še v diskoteki Tivoli čez cesto. Ob džintoniku seveda.
