»Naš misijon je bil ustanovljen pred dobrimi šestimi leti v opuščenem misijonu španskih sester. Začeli smo s čiščenjem in prenavljanjem nekaterih obstoječih stavb, potem pa z iskanjem možnosti, kako zakonito sprejeti otroke, najbolj potrebne pomoči. Leto in pol smo potrebovali za pridobitev zaupanja in dovoljenj, preden smo lahko sprejeli prvih pet otrok.«
Za koliko otrok skrbite sedaj? Kakšne so zgodbe teh otrok?»Danes skrbimo za 41 otrok, starih od 10 mesecev do 19 let. Zgodbe otrok so različne: nekateri so sirote, drugi zapuščeni, tretji s kakšnim fizičnim problemom, ki zahteva posebno skrb. Naši najmlajši deklici imata družino, a ne moreta preživeti v svojem okolju: ena je rojena brez oči in je v vasi niso sprejeli, druga ne more jesti po naravni poti, ampak le prek cevke v želodec. Srečala sem že več otrok, ki so popili natrijev hidroksid oziroma kavstično sodo in si tako uničili požiralnik. Odločitev, koga sprejeti, ni vedno lahka, saj bi radi sprejeli otroke, ki so res najbolj potrebni pomoči, torej take, ki nimajo druge možnosti. Problem je, da tukaj ni drugih 'vmesnih' poti, ki bi bile primernejše za družine v stiski kot mi.«
Izkušnje iz Peruja
Ali lahko primerjate izkušnjo iz Peruja z izkušnjo iz Liberije?»Peru je izredno bogata in zelo raznolika dežela, v zgodovinskem smislu in v naravnih bogastvih, imajo veliko možnosti za turizem, Perujci pravijo, da je Peru 'berač, ki sedi na zlati klopi'. Liberija je v vseh pogledih veliko revnejša. Dejstvo pa je, da sta obe deželi ostali zadaj in ne moreta povsem samostojno izkoriščati lastnih naravnih bogastev.
Peru je moja prva misijonska izkušnja, kar je nekaj posebnega in nepozabnega, prva ljubezen. Živela sem v treh različnih hišah, a prva mi je ostala v srcu za vedno tako kot vsi misijonarji in fantje, s katerimi sem delila življenje tam. V Peruju sem srečala mnogo dobrih, velikodušnih ljudi. V Liberijo sem prišla že z nekaj izkušnjami in ni mi bilo težko razumeti, kako deluje socialni sistem, niti mi ni manjkalo potrpežljivosti ob čakanju na dovoljenje za sprejem otrok. Pozitivno je, da sem v Peruju spoznala socialni sistem, ki je kar dobro organiziran, čeprav zelo počasen in poln birokratskih ovir. V obeh deželah je bilo moje delo v misijonu raznoliko, uporabiš pač vse, kar si se kdaj v življenju naučil, vsi darovi prav pridejo. Včasih me še vedno spreleti ob misli, kakšno zaupanje je imela v nas ustanoviteljica naše skupnosti Cenacolo, ko nas je poslala v misijon v Peru: skupino začetnikov, navdušenih, a neizkušenih, tudi tam smo začeli iz nič. Tu v Liberiji je bil spet nov začetek, a tokrat zame že zrelejši in z manj strahov. Tukaj se najbolj učim odprtosti in zaupanja sodelavcem, saj kar naprej izkušam, da samo vsi skupaj lahko vse naredimo, da vsak prinese s seboj posebne darove, ki jih vsi potrebujemo.«
Kako se soočate z ogromno revščino? Kako se spopadate z mislijo, da vsem ne morete pomagati?»To je zelo težko vprašanje. Revščine se ne morem navaditi. Prinaša mi občutke krivde, ker mi nikoli v življenju ni nič manjkalo. Ker me na cesti nekdo prosi za denar, jaz pa ga ne morem kar naprej vsem dajati, zato včasih rečem, da danes ne, včasih pa kaj dam. Ker mi je včasih neprijetno ob srečanju z revežem, ker že vem, da me bo spet prosil za kaj, česar mu ne morem dati… Potem se ustavim, se malo pogovorim in nasmehnem, včasih namesto denarja dam paketek keksov, ki jih imam v torbi za malico, včasih pa samo rečem, da bom molila zanj in da bo Bog poskrbel, tako kot je do sedaj, in z nasmehom in zaupanjem odidejo naprej.
V Peruju so me pretresale ogromne razlike, ki jih vidiš na vsakem koraku. Tukaj te razlike niso tako očitne, ampak zdaj, po več letih, jih začenjam močneje zaznavati. Pomagati vsem. Vsak je le kamenček v mozaiku in je prav, da odgovori na tisto, kar se ga globoko dotakne.«
Šola izpred 100 let
Ali si Evropejci sploh znamo predstavljati razmere, v katerih živijo v Liberiji? Ste si jih vi, preden ste prišli tja?»Ogromno revščino sem srečala že v Peruju, tako da ne morem reči, da sem doživela kakšen kulturni ali drugačni šok ob prihodu v Liberijo. Zaradi svoje zgodovinske navezanosti na ZDA je Liberija v Afriki nekoliko posebna, ker pa osebno nimam izkušenj z drugimi afriškimi državami, bi težko kaj rekla. Tudi malo globlje v notranjosti dežele nisem bila, kjer ljudje živijo brez kakršne koli 'moderne' pridobitve, kot so šola, trgovina, zdravstvena ambulanta ali cerkev.
Nisem si predstavljala šole, ki je večinoma na nivoju šol izpred stotih let. Nisem si predstavljala, kako je organiziran socialni sistem. Nisem si predstavljala, kako omejen je zdravstveni sistem, kar ni težava, dokler v hiši nimaš zdravstvenih problemov. Predstavljala sem si, da bo življenje preprostejše in veliko cenejše, ne pa da tukaj konča večina izdelkov najslabše kakovosti in da v veleblagovnici za vse plačaš trikrat več kot v Evropi. Nisem si predstavljala, kakšno neomajno vero v Boga imajo tukaj ljudje in kako močno se izražajo z glasbo in s plesom. In kako elegantne so tukaj ženske – vse so navajene nositi na glavi, veliko dajo na obleko in na lepoto. Tudi najmočnejše so videti tako samozavestne in lepe, da jih je veselje pogledati. Spraševala sem se, kako bo živeti med 'čokoladnimi' ljudmi, saj sem jih v življenju le malo srečala. Zdaj vem, da je razlikovanje ljudi po barvi kože naravnost smešno.«
Kaj je tisto, na kar se je v preprostem življenju najtežje navaditi?»Naše življenje v skupnosti Cenacolo je vsepovsod preprosto v tem smislu, da imaš osnovne in najnujnejše stvari. Tukaj v Liberiji je bilo malo preprosteje to, da več kot leto dni nismo imeli grelnika v kopalnici, da je elektrika na razpolago samo tri ure, in sicer zvečer, ko prižgemo generator. Osebno se kar lahko prilagajam, me pa skrbi, kadar imamo probleme z generatorjem, vodo, vodno črpalko ali avtom.«
Močna korupcija
Liberija je še vedno opustošena zaradi državljanskih vojn. Ali kakšen del države sploh deluje normalno?»Pred šestimi leti, ko sem prispela v Liberijo, so bila v mestu, predvsem v glavnem mestu Monrovia, znamenja državljanskih vojn še vidna. Kar nekaj stavb v središču je bilo požganih, prestreljenih. V teh nekaj letih je v mestu zraslo veliko novih zgradb, bank, veleblagovnic in trgovin z gradbenim materialom. Tudi v našem okolišu je zraslo ogromno novih hiš, zgrajenih iz cementnih opek, kar ni poceni. To pomeni, da obstaja neki srednji sloj. Država deluje, a korupcija je na vseh ravneh izredno velika. Verjetno tudi zato, ker so plače majhne.«
V enem od svojih pisem ste zapisali, da Kitajci držijo v rokah vso trgovino, bogataši pa so vsi ameriških korenin. Ali to pomeni, da je Liberija, ki je bila prva afriška republika, ponovno kolonija?»Kitajci imajo v rokah gradbeništvo in trgovino z gradbenim materialom, Libanonci pa veleblagovnice, stanovanja in trgovine z raznim materialom. O koloniji ne moremo govoriti, to so pač ljudje, ki so tradicionalno trgovci in živijo v bolj zaprtih skupinah. Mnogi od njih so bili tukaj že rojeni. Kar je Afričanov so ali 'pravi' Liberijci ali pa 'Kongo people', potomci nekdanjih sužnjev iz raznih afriških držav, katerih predniki so večinoma prišli iz Amerike. Takole v vsakdanjem življenju ta razlika ni vidna, na socialno-političnem področju pa še vedno obstaja.«
Ali so Liberijci po letih teme sploh še sposobni zaznati srečo?»Seveda so. Človek je ustvarjen za srečo in nikoli ne izgubi upanja. Dovolj je, da greš peš skozi vas, z nasmehom pozdraviš ljudi in na vprašanje, kako gre, vedno dobiš odgovor: 'Hvala Bogu!', 'Z Božjo pomočjo!' Če je prav slab dan, bo odgovor: 'Se trudim!' Ljudje imajo dober smisel za humor, hitro se lahko spoprijateljiš in nasmejiš z neznancem na cesti. Otroci, ki jih je vsepovsod polno, se z lahkoto približajo. No, nekateri malčki jokajo, ko vidijo belega človeka, pa še z očali na nosu. Otroci so zelo velikodušni, vse si delijo, nemogoče je, da nekdo je vpričo drugih, brez da bi delil, vedno si podajajo žlico.«
