Vaši projekti so usmerjeni v osmišljenje lokalne zgodovine. Zakaj so ti mikrokoščki zgodovine tako pomembni za ljudi?

»Božidar Jezernik je v knjigi Mesto brez spomina zapisal, da 'brez spomina ne vemo, ne kdo smo ne od kod prihajamo. Če ne vemo tega, pa ne vemo niti, kam gremo.' Ne le da dediščina in mikrokoščki zgodovine predstavljajo komercialni potencial, pomembni so tudi za razumevanje sedanjosti in situacije, v kateri se je znašel Maribor. Pregled fotografij in zgodb mesta Maribora od sredine 19. stoletja naprej da hitro vedeti, da je mesto v kratkem času doživelo veliko sprememb. Pojavilo se je nacionalno gibanje, mesto je prizadela 2. svetovna vojna in ne nazadnje – menjali so se ideološko zelo nasprotujoči si režimi, ki so se trudili izbrisati spomine predhodnikov in ustvariti nove zgodbe ter napisati novo zgodovino. Čas, dogodki in ljudje, ki so mesto v zgodovini zaznamovali in prispevali k njegovemu razvoju, so bili pozabljeni. V kolektivnem spominu so dali mesto nekim novim herojem. Zgodovinar Klemen Brvar je po najinem pogovoru v Amsterdamu o Mariboru leta 2015 odlično povzel tudi moje misli v članku o Marku Rosnerju: 'Pred nami v prahu leži namreč toliko dediščine, toliko poteptanih in izruvanih zgodb, da je rekonstrukcija mariborske duhovne zgradbe in z njo povezane vizije – obe sta namreč prvi pogoj za ponovni materialni vzpon – povsem izvedljiva.'«

Ali z oddaljenostjo od rodnega mesta ti malce nostalgični spominski okruški postanejo še pomembnejši v sklopu življenjskih spominov posameznika? Se vam zdi zdaj Maribor lepše mesto?

»Vsekakor. Ampak to je le stranski učinek nostalgije, ki je neizogibna – če se od rodnega mesta fizično oddaljiš ali ne. Distanca in spoznavanje svojega novega domačega mesta sta mi kvečjemu hitro dala občutek, da ima Maribor predvsem veliko neizkoriščenega potenciala in zgodb, ki smo jih zaradi zgodovine in politike, ki piše svoje zgodbe, pozabili oziroma jim ne posvečamo dovolj pozornosti.«

Kako v Amsterdamu negujejo zgodovino svojega mesta? Kako krmarijo med diktatom kapitala, ki zahteva določeno uniformiranost mest, vsaj kar zadeva denimo trgovinsko ponudbo, in svojo lokalno specifičnostjo?

»Amsterdam je mesto z bogato kulturno dediščino. Videz mesta je svoje vrste blagovna znamka, po kateri mesto vsak prepozna. Kanalski obroč je uvrščen na seznam Unescove svetovne dediščine, je pa trgovinska ponudba tudi znotraj obroča in v samem središču mesta že postala problematična, saj se vse bolj usmerja k turistom kot ciljnim kupcem in ne k domačinom, ki tam še živijo. Ne preveč uspešno veljajo zadnja leta pravila o tem, kakšna vrsta trgovinske ponudbe je dovoljena z glavnim namenom in ciljem prispevati k lokalni specifičnosti in ponudbi za domačine. Še vedno pa se v središču mesta kot gobe po dežju pojavljajo tako imenovani nutela lokali, ki ponujajo tradicionalne nizozemske vaflje in ameriške krofe ter podobne 'lokalne' dobrote. Pojav teh lokalov je dal nov termin: nutelafikacija mesta.«

Po koliko časa bivanja v tujem mestu to postane domače mesto?

»Zame je postal Amsterdam domače mesto hitro. Že dobrih deset let živim na vzhodu mesta, kjer se srečuje in skupaj živi veliko različnih kultur. Prav ta raznolikost mi je hitro dala občutek, da sem le ena od mnogih, ki smo od drugod.«

Je Nizozemska res liberalni raj, kot se mnogokrat stereotipno razume to deželo?

»Ne vem, ali obstaja kakršen koli raj na Zemlji, je pa Nizozemska vsekakor že vsaj dve stoletji med najbolj liberalnimi in naprednimi deželami. Za liberalni raj bi najbrž morala obstajati totalna strpnost in enotnost, ki pa ju vseeno ni in se v medijih še vedno pogosto pojavijo zgodbe in vprašanja o evtanaziji, homofobiji, tradiciji, mehkih drogah, integraciji, asimilaciji tujcev.«

Kakšen odnos imajo Nizozemci do svoje preteklosti? Jih morebiti kakšen del zgodovine navdaja z nelagodjem?

»Njihova kolonialna preteklost je kar pogosto na udaru. Redna rubrika so postale debate o črnem Petru (Zwarte Piet), ki je pomočnik svetega Miklavža, ki tako kot Slovenijo obišče tudi Nizozemsko. Problematična je predvsem podoba črnega Petra, saj je tradicionalno upodobljen oziroma ga igra belec, premazan z rjavo barvo, s kodrasto lasuljo ter rdečimi ustnicami in okroglimi uhani. Tako sta nastala dva tabora, od tega se eden bojuje za ohranitev črnega Petra in njegove podobe v imenu tradicije ter njegovega videza nikakor ne povezuje s suženjstvom in kolonialno preteklostjo, drugi tabor pa se zavzema za spremembo njegove podobe in posledično tradicije. Zadnja leta so se tako prvič pojavili mavrični Peter, Stroopwafel Peter, sirov Peter… Morda komične upodobitve dajo zanimiv primer, kako je tradicija oziroma dediščina nekaj, kar se razvija in spreminja z duhom časa in je lahko – če si družba upa – predmet eksperimentiranja.

V veliki meri so Nizozemci precej ponosni na svojo preteklost: velik pečat v zgodovini ne samo Nizozemske je pustila ustanovitev Nizozemske vzhodnoindijske družbe, ki je bila povsem nova oblika sodelovanja države in kapitala ter je svetu predstavila koncept multinacionalne korporacije in prvo trgovanje z delnicami.«

So kakšne podobnosti med Nizozemci in Slovenci?

»V novem okolju prej opazimo razlike, iz katerih sem se sama skušala predvsem kaj naučiti. Nerada stereotipiziram narod kot tak, nas pa poleg tega, da smo majhen narod z zapletenim jezikom, vsekakor povezuje očitna ljubezen do narave, dobrega vina in sončnih oddihov, kar je vidno tudi v povečanju števila nizozemskih turistov v Sloveniji.«

Kaj vas v Amsterdamu najbolj navdušuje?

»Raznolikost kultur in občutek svobode. Ker sem v Amsterdam prišla dokaj mlada in neizkušena, imam občutek, da sta me mesto in njegova mešanica vseh kultur zelo oblikovala. Navdušuje me tudi občutek neskončnih ali vsaj več možnosti. V vsakdanjem življenju pa obožujem svoje kolo kot glavno prevozno sredstvo in majhnost mesta v primerjavi z drugimi evropskimi prestolnicami.«