Luka Hrček: Čeprav je Kitajska socialistična država, ni nič zastonj, niti šolanje niti zdravstvo

»Morebiti so to res prihodnji globalizacijski jeziki. Najprej sem se želel učiti kitajščino, a so mi zatrdili, da je to pretežko, tako da sem se moral zadovoljiti z učenjem ruščine na fakulteti v Ljubljani. Ko so mi še ameriški prijatelji zatrdili, da je kitajščina pretežka, sem si dejal, da Američani mi tega že ne bodo govorili in sem se končno začel učiti kitajsko. Leto kasneje sem odšel v poletno šolo v Chengdu, kasneje sem dobil štipendijo za učenje v Šanghaju. Želel sem se naučiti še arabsko in se odpravil v Sano. Tam sem bil petkrat v času med leti 2003 do 2010. Izkazalo se je, da kitajščina ni tako zahteven jezik, medtem ko je arabščina zelo težka, tako da je to še vedno izziv. Trenutno ni preveč varno potovati v Jemen, a se dvakrat na teden še vedno slišim s svojim jemenskim učiteljem, da vadim konverzacijo.«

»Kitajsko dojemam kot celino, saj je tako velika kot Evropa. Celotno državo, v kateri živi 55 narodov, nadzoruje en narod, tako da povsod govorijo isti jezik. Razdalje med mesti so res velike. Najučinkovitejši način transporta med velikimi mesti so hitri vlaki, ki potujejo s hitrostjo od 300 do 350 kilometrov na uro. Kitajski zračni prostor namreč še vedno nadzoruje kitajska vojska, zato imajo letala velikokrat dolge zamude.«

»Menim, da pozitivno. Podjetja, ki na Kitajskem zaposlujejo vodilne iz tujine, so prinesla višji nivo v kulturi poslovanja. Prinesla so svoje vrednote, spoštovanje do zaposlenih, ki v kitajski družbi ni popolnoma samoumevno. Zato imamo relativno dober sloves. Tudi Kitajci sami najraje delajo za evropsko podjetje, nato za ameriško in šele potem za azijsko ali domače podjetje.«

»Rekel bi, da si predvsem dovolijo več. Ne spoštujejo prostega časa. Zahtevajo recimo, da so prisotni na nepomembnih sestankih pozno v noč ali konec tedna. Seveda tudi Kitajci sami nekoliko več delajo, kot delamo v Evropi. Povprečno so v službi veliko več dni na leto kot Evropejci in tudi kadar zbolijo, pridejo na delo. Povprečno imajo po deset dni dopusta. V kratkem bom zapustil službo in si vzel nekaj mesecev oddiha za potovanje v Južno Ameriko. Ko sem to povedal kitajskim prijateljem, so me čudno pogledali in mi predlagali, naj raje zaprosim za višjo plačo – koncept dolgih počitnic je tu še nerazumljiv.«

»Menim, da se stvari na Kitajskem zelo spreminjajo. Še pred desetimi leti smo imeli v podjetju, za katerega sem delal tedaj, dom za delavce, kjer razmere res niso bile najboljše, saj je bilo v eni sobi tudi po šest ljudi. Zaposleni so imeli tudi z veliko nadurami za naše razmere zelo nizke plače, okoli 200 evrov. A to je treba postaviti v širši kontekst. Ti ljudje so imeli doma še slabše razmere in ko so se po treh letih z zasluženim denarjem vrnili domov, so si tam lahko kupili stanovanje. Z nekaterimi sem ostal v stiku do danes; radi povedo, da je bilo takratno delo pomembna stopnička na osebni poti, s pomočjo katere danes zaslužijo precej bolje. Izboljšan standard tudi pomeni, da Kitajska več uvaža. V naši tovarni na primer uvažamo kakovostne polizdelke iz sestrskih podjetij v Tržiču, Mežici in Semiču, ki jih dodelamo in prodamo na Kitajskem. V Evropo ne izvažamo ničesar.«

»Za Kitajce je denar veliko pomembnejši kot za Evropejce. Pomembnost denarja v tej družbi narekuje to, da si vsi želijo zaslužiti denar in so pripravljeni trdo delati. Namreč na Kitajskem – čeprav je socialistična država – ni nič zastonj, niti šolanje niti zdravstvo, zato so Kitajci primorani toliko več delati. Poleg tega se radi primerjajo med seboj – kdo ima boljši avto ali hladilnik, te stvari pa stanejo in zaradi tega živijo v družbi, ki je napornejša, krutejša. Da se lahko izkažejo z materialnimi dobrinami, imajo manj prostega časa.«

»Avto, stanovanje, stanovanjska oprema, potovanja v tujino, oblačila in predmeti tujih znamk. Stanovanja niso majhna, saj je tradicionalni način življenja še vedno v razširjeni družini, kar pomeni, da se ob poroki k mladi družini preselijo moževi starši. V mestu, kjer živim, se velikost stanovanja začne pri 80 kvadratnih metrih in ima navadno dve kopalnici. Stanovanja so večinoma lastniška. Velja pravilo, da ko se želi moški poročiti, mora nevesti dati ključe od stanovanja. Pri izbiri moža mnogokrat pretehta velikost stanovanja. Če moški nima stanovanja, se morebiti ne bo mogel poročiti, saj je na Kitajskem približno 40 do 50 milijonov manj žensk kot moških. To je posledica pravila enega otroka – vsaka družina si je želela imeti moškega potomca in zato je prihajalo do selektivnih nosečnosti.«

»Država je dejansko zelo kapitalistična. Za svojo državo imajo posebno ime, to je 'socializem kitajskih posebnosti'. S tem so zaobšli tradicionalne vrednote socializma, kot smo jih poznali mi, predvsem socialne pravice. Še do pred kratkih recimo na Kitajskem ni bilo skoraj nobenih pokojnin. V zadnjem času, ko država postaja bogatejša, se sicer izboljšuje tudi stanje socialnih pravic, a še vedno iz tega naslova pride zelo malo od same države. Kar pa se tiče Komunistične partije Kitajske – družbena pogodba je taka, da je partija dopustila razvoj kapitalizma v zameno za nedotakljivost za kritike. V zadnjih tridesetih letih je razvoj Kitajske neverjeten in tudi ljudje sami ne zahtevajo večstrankarskega sistema Ko se pogovarjaš s Kitajci, nimaš občutka, da gre za zatiran narod. Nasprotno. So zelo odprt in komunikativen narod. Res pa je, da si v javnosti ne smejo privoščiti kritik oblasti. Pravzaprav ne poznam nikogar, ki bi to počel. Kdor pa bi, bi verjetno pristal za zapahi. Družba spodbuja ljudi, da delajo in služijo denar, medtem ko so kazni za kritiko oblasti dokaj ostre. Veliki večini Kitajcem to kar ustreza.«