Sabina Dermota ni hotela biti več odvisna od drugih, zato je razmišljala, da bi si priskrbela psa vodnika. Vendar je oklevala. Dvomila je, ali bo zmogla. Potem se je pojavila priložnost, da se njena velika želja, da bi postala samostojna, uresniči, kajti imela je možnost dobiti izšolanega psa vodnika, ki ji je, kot pravi, pisan na kožo. Še kakšen dan, dva je premišljevala in dvomila, potem se je odločila.
Grenka izkušnja je postala sladka
Začela je obiskovati tečaj, opravila izpit in dobila Barona, ki je že sedem let njen najboljši prijatelj. Dandanes sta ves čas skupaj. Zjutraj gresta v službo. Medtem ko Sabina Dermota dela na agenciji za okolje, Baron sedi ob mizi. V času malice gresta v park, po službi domov na kosilo, nato Baron dobi nekaj prostih ur, ko se sprehaja v naravi. »Baron zna ločiti, kdaj dela in kdaj ima prosti čas,« je dejala Sabina Dermota, ki pravi, da ji pes vodnik daje varnost, samozavest in samostojnost, pa ne le to, ampak tudi prijateljstvo. »Ko sem slabe volje, se stisne k meni, jaz ga objamem,« je dejala in prikimala, da skrbita drug za drugega. »Zdaj ko imam Barona, grem lahko ven ob štirih zjutraj, če se mi zahoče,« je dejala, medtem ko je Baron potrpežljivo ležal na tleh.
Z Baronom sta tako doživela že marsikatero dogodivščino. Ena, ki je bila sprva zelo grenka, je pozneje postala sladka. Ko je lanskega septembra z možem in Baronom prišla v trgovino Harvey Norman, so skozi vrata spustili le moža. »Bila sem izjemno besna, užaljena in prizadeta. Poslala sem pismo varuhu človekovih pravic. Na policijo in inšpektorat se nisem obrnila, kajti nisem zagovornica agresije. Sem pa dogodek opisala na facebooku.« Odziv je bil močan. V 24 urah je dobila okrog tisoč sporočil podpore. Posledica pa je med pogovorom ležala na mizi – priročnik za uporabnike psov vodnikov in njihove svojce. Vodstvo trgovine se ji je namreč opravičilo in ponudilo darilni bon, vendar ga ni sprejela, ampak jim je predlagala, naj raje financirajo izdajo priročnika. To so storili in knjigo so na mednarodni dan psov vodnikov predstavili v knjižnici slepih in slabovidnih Minke Skaberne. Avtorica priročnika je Alenka Sunčič Zanut, Sabina Dermota je napisala spremno besedo.
Ni vsak pes primeren za vodnika
»Vloga psa vodnika ni le, da človeka pripelje od točke A do B, ampak gre za celotno socialno ozadje. Kar ti da pes, ti marsikdo ne more dati,« je povedala Alenka Sunčič Zanut in pojasnila, kako izbirajo pse, primerne za vodnike slepih in slabovidnih. »Najpomembnejše merilo je, ali je navezan na človeka. Pomembno je še, da se zna hitro prilagoditi na okolje. V njem ne sme biti veliko plenilskega nagona, čeprav ga nekaj mora imeti. Psi morajo biti stabilni, prijazni do okolja, odzivni…« Ob tem je opozorila, da je vsak pes drugačen, zato se vzgoja pri vsakem nekoliko razlikuje, in dodala, da ne pri psu ne pri človeku ni mogoče trajnega pozitivnega učinka doseči s silo. Tako Alenka Sunčič Zanut kot Sabina Dermota pravita, da je priročnik primeren za vse, ne le za slepe, slabovidne in njihove svojce. Tudi zato, ker se ljudje večkrat do slepih in slabovidnih ter njihovih psov vodnikov ne znajo vesti.
Kot je povedal Jože Vidic, član komisije za pse vodnike pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS), pes vodnik v Sloveniji stane 10.000 evrov, v kar je všteto tudi šolanje. Ta znesek poravna ZZZS, medtem ko stroški, ki nastanejo pozneje, krije uporabnik sam. Cene v tujini so večje – od 15.000 evrov na Hrvaškem do 40.000 v Veliki Britaniji. Če pes nima zdravstvenih težav, uporabnika stane okrog sto evrov na mesec. Vidic je povedal še, da je v Sloveniji 30 psov vodnikov in da se zanimanje zanje povečuje. Šola jih pet vaditeljev, ki izšolajo tri do štiri pse na leto.
