Kaj je sploh blagovna znamka? Definicij je veliko, od tega, da je to gonilna sila vsakega podjetja in obljuba, ki mu prinaša konkurenčno prednost pred tekmeci, do tega, da blagovna znamka vzpostavlja čustveno razmerje med porabnikom in izdelkom. »Fant iz Dežele« Izidor Krivec, direktor Celjskih mesnin, katerih najbolj prepoznavna znamka je Z’dežele, k temu pripomni: »Največja vrednost podjetja je blagovna znamka. Na drugem mestu so dobri kadri, vse drugo je danes mogoče kupiti zelo poceni.« Krivec nam takole pojasni okoliščine rojstva znamke Z’dežele: »Ko sem službeno odhajal v Bosno in Hercegovino, so vedno rekli: 'Stigao fant iz Dežele.' Od tod ime blagovne znamke, ki kupcem na Balkanu prikliče v spomin slovensko blago višje kakovosti.«
Je pa zanimivo, da so prav vse slovenske blagovne znamke, ki sodijo med deseterico najmočnejših pri nas in med štirinajsterico v regiji, zdaj v tujih rokah. Barcaffe, Argeta, Cockta in Donat Mg, ki jih proizvaja Droga Kolinska, so v hrvaški lasti (Atlantic Grupa), Fructal v srbski (Nectar), Paloma v slovaški (finančni sklad Eco-invest), Radenska v češki (Kofola) in Alpsko mleko Ljubljanskih mlekarn v francoski (Lactalis). Kaj nam to pove? »Da tujci naša podjetja kupujejo zaradi znamk, ne zaradi strojev,« je jedrnat Krivec.
Blagovna znamka Cockta, ki letos praznuje 65 let, ima zanimivo zgodovino. Kokto, prvo slovensko gazirano brezalkoholno pijačo, so si izmislili v Slovenijavinu. Nastala je tako, da je njegov takratni direktor Ivan Deu leta 1952 iz ZDA prinesel stekleničko kokakole, ki jo je multinacionalka Coca-Cola registrirala nekaj let prej. Svojega tehnologa Emerika Zelinko je prosil, naj naredi podobno pijačo, vendar slovensko.
Že na dan žena leta 1953 so kokto prvič javno predstavili na smučarskih skokih v Planici in še isto leto prodali štiri milijone stekleničk te pijače, ki pa svoje ameriške tekmice in vzornice ni nikoli dohitela. Nasprotno, v 90. letih prejšnjega stoletja so se nad blagovno znamko Cockta zgrnili črni oblaki. Klinično je umrla, leta 1994 ji je strokovnjak za marketing Janez Damjan napisal osmrtnico z naslednjo vsebino:
»Po dolgi in hudi bolezni je pred kratkim umrla Cockta. Spoštovana gospa je slovela kot najlepše dekle v našem mestu, ki ni nikoli storila nikomur nič slabega. Imela je brezskrbno in srečno mladost, s svojimi temnimi lasmi in posebnimi očmi pa je slovela daleč po svetu. Ko ji je bilo osemnajst let, so jo čakali vsi najboljši ženini. Takrat pa sta prišli v mesto še dve lepotici, ne tako sveži in očarljivi, vendar bolj priljudnih navad in manj sramežljivi. Mnogi so na Cockto takoj pozabili, drugi so jo častili bolj poredko. Mladost je odhajala, vendar sta tuji lepotici uporabljali najboljšo kozmetiko, da bi ostali privlačni in zanimivi; neuka Cockta pa ni skrivala gub in samo z lepoto oči je privlačevala nekaj najbolj zvestih prijateljev. Zadnja leta, po hudih pretresih in aferah v njeni družini, so jo pozabili skoraj vsi. Za njeno zdravljenje ni bilo dovolj denarja, tako da je umirala počasi in v velikih bolečinah. Slava ji! Za zmeraj bo ostala najlepša deklica našega mesta.«
O pilotu ne dvomimo, od zdravnika pa vemo več
Še več zanimivih člankov – denimo o tem, koliko družin se namerava s hrvaške strani meje po arbitražnem sporazumu preseliti na slovensko stran, kaj vse v svoji vnemi zbirajo bralci Nedeljskega dnevnika, kako se je zapletlo izplačevanje nagrad zlatim slovenskim košarkarjem, zakaj ljudje znanju pilota zaupajo, namesto da bi zaupali tudi zdravniku, pa raje brskajo za nasveti na spletu… – pa v tokratni tiskani izdaji Nedeljskega dnevnika pri vašem prodajalcu časopisov.
