»Ko sem bil prvič v Ameriki, mislim, da je bilo v Edmontonu, kjer sem bil z ansamblom Štirje kovači, sem iz drugega prostora slišal, da neka druščina poje Metliško črnino. Ker sem imel malo domotožja, sem naši družbi rekel: Ne vem, kaj bi dal, če bi lahko zdaj spil kozarec metliške črnine. In ni minilo pol ure, ko pride neki človek, me potreplja po rami in pravi: 'Evo, Toni, pij metliško črnino, ki si jo želiš.' Rekel je, da jo je dobil od nekega mornarja s perujske ladje,« se prigode z metliško črnino, ki letos praznuje častitljivih 50 let prvega ustekleničenja, spominja eden najbolj znanih Belokranjcev Toni Gašperič.
O metliških črnih vinih tudi Janez Trdina
A zgodba o metliški črnini je seveda bistveno starejša. Najstarejši zapisi o njej segajo v 19. stoletje, hkrati pisni viri dokazujejo, da je bilo vinogradništvo in vinarstvo na belokranjskih tleh razvito že mnogo prej. »O metliških črnih vinih je pisal že Janez Trdina, metliško črnino pa naj bi v Prešernovem času pila ljubljanska gospoda in tudi sam Prešeren,« pripoveduje direktor Kmetijske zadruge Metlika Jože Cajnar. Prva steklenica metliške črnine je prišla iz zadružne vinske kleti leta 1968, s tem se je začel tudi skokovit razvoj blagovne znamke.
Kot pripoveduje Cajnar, je metliško vinsko klet deset let prej zgradila Zadružna zveza Slovenije, jo nato dala v upravljanje družbi Vino Brežice, leta 1966 pa je njene obveznosti prevzela Kmetijska zadruga Metlika. »Takratni direktor Janez Gačnik in velika vinska avtoriteta v Sloveniji, dr. Julij Nemanič, oba velika entuzista in vizionarja, sta zaorala ledino napredka v belokranjskem prostoru in tudi zaradi njune volje in ambicije je zadruga vzgojila veliko današnjih uspešnih vinogradnikov in vinarjev,« s pohvalami o svojih predhodnikih ne skopari Cajnar.
Prostora za 3,4 milijona litrov vina
Sto osem metrov dolga vinska klet tunelskega tipa s stalno temperaturo med 12 in 13 stopinjami Celzija v velikanskih hrastovih in nerjavečih sodih lahko hrani tudi do 3,4 milijona litrov vina. A če so v 80. letih, ko so v bok kleti vdelali jeklene cisterne, dajali poudarek količini, in tudi trte so bile takrat bistveno bolj obremenjene, se danes posvečajo predvsem kakovosti. V kleti hranijo okoli 650.000 litrov vina, odvisno od letine, od tega je trenutno 400.000 litrov metliške črnine. Sledijo belokranjec, pa modra frankinja, portugalka, rumeni muškat, chardonnay, sauvignon, laški rizling, möttling, penine, predikati, paleto vin našteva enolog metliške vinske kleti Jure Štalcar. Zadruga slabo polovico vsega grozdja pridela na 26,5 hektarja lastnih vinogradov, kjer ima zasajenih 114.000 trt, preostalo grozdje pod stalnim nadzorom kakovosti na belokranjskih pobočjih pridela okoli dvesto vinogradnikov.
Prvo polnjenje metliške črnine v steklenice in s tem tudi začetek razvoja blagovne znamke sta bila izjemnega pomena za belokranjsko vinogradništvo in vinarstvo. Drugi pomemben mejnik je bil leta 2008, ko sta po dolgih birokratskih postopkih njihovi najpomembnejši vini, metliška črnina in belokranjec, pridobila naziv PTP (priznano tradicionalno poimenovanje).
Povpraševanje tudi na Kitajskem
In zakaj je metliška črnina tako posebna? »Pridelujemo jo samo v Beli krajini. Gre za rdečo zvrst, v kateri prevladuje modra frankinja, sledi žametovka, nato pa so v manjšini še portugalka, zweigelt, šentlovrenka, modri pinot, gamay. Te sorte dopolnijo značilnost vina, v katerem ne izstopa sortnost, ampak aromatika, okus, je rubinaste barve, tanini so nežno izraženi, ne prevladujoči. Vino je leto in pol do dve po trgatvi v najboljši kondiciji,« opisuje Štalcer. Prodajo je od 170.000 do 250.000 litrov na leto. Metliška zadruga nekaj vina tudi izvozi, predvsem v države nekdanje Jugoslavije, želeli bi si še več, pravijo v zadrugi. »Morda nekoč tudi na Kitajsko, kjer je že nekaj povpraševanja,« dodaja Štalcer.
Metliška črnina se prileže marsikateri jedi, a najbolj vendarle jagenjčku, kot pravijo Belokranjci. In če je zraven še »uglasbena« metliška črnina, nekakšna belokranjska himna, je dobra volja zagotovljena. Za skladbo Metliška črnina kraljica je vina sta »kriva« Toni Gašperič in Henrik Burkart - Henček, ki sta jo ustvarila pred 36 leti. Tudi danes jo je mogoče slišati na radijskih postajah in zabavah po vsem svetu, kamor so se naselili Slovenci.
