V vinogradu je vedno veliko dela in premalo rok, tako da sva se zmenila, da si pomagava. Sicer pa ima vsak svoje vino in kletari po svoje, le vinska klet je skupna in logotip Zorenč - Hohnjec na steklenicah. Pomagava pa si pri obiranju grozdja, obrezovanju in drugih delih v vinogradu ter pri trženju.
Kako si delita delo, nagrade, denar?Vino imava ločeno, vsak ima svoje cisterne in sode. Tudi vino, ki je dobilo zlato priznanje na Decanterju, je moje, ampak promovirava in trživa najino skupno blagovno znamko. Tudi uspehe proslavljava skupaj. Enkrat uspe enemu, drugič drugemu.
Koliko grozdja na leto pustite na trtah za pozne trgatve in predikatna vina?Najmanj 30 odstotkov. Vse pa je odvisno od letine. Lani je bila bolj zgodna trgatev, ker je za ledene trgatve tvegano pustiti grozdje na trtah v neprimernem vremenu.
Kdaj ste imeli najkasnejšo trgatev?Februarja 2011. In to prav ledeno trgatev rumenega muškata, ki je dobil zlato medaljo na Decanterju. Smo pa obirali grozdje tudi že pri minus 20 stopinjah, ko je bilo 55 centimetrov snega.
So sladka vina donosnejša, kot če bi grozdje pobrali prej, imeli večjo količino vina in ga prodali?So, vendar je pri sladkih vinih več tveganja in tudi več dela. Konec oktobra vsi že poberejo zadnje grozde, pospravijo stiskalnice, vino začne zoreti, pri nas pa se šele začne delo in traja vso zimo, do pomladi.
Predikatna vina so primerna tudi za arhiv in za staranje. Koliko lahko zdržijo?Ta vina so najboljša po sedmih, osmih letih. Šele takrat dosežejo svoj vrhunec, odpirajo pa se lahko tudi mnogo let kasneje. Odvisno od sorte. Težava lahko nastane le, če pade raven žvepla, ker so sladka. Zato je najboljše takšno vino najprej stabilizirati vsaj tri leta, preden se ga ustekleniči. Delamo pa tudi oranžno vino, kar pomeni, da je sladko grozdje celo malce macerirano in narejeno z mikroskopsko količino žvepla.
Kako pa je z zamaški? Vaše steklenice niso več zamašene s pluto?Ne, uporabljamo samo silikon. Je veliko bolj obstojen kot pluta. Tudi ko smo uporabljali najkakovostnejše zamaške iz plute, smo po desetih letih ugotovili, da ima skoraj 90 odstotkov vin po odprtju vonj po pluti. Silikon ni porozen, zato lahko ta vina trajajo dlje in ni potrebno, da so v vodoravnem položaju, zato da ostane zamašek vlažen.
Ali zanimanje za sladka vina pada ali narašča?Čeprav vsi pravijo, da je zdaj obdobje suhih vin, je pri nas popolnoma drugače. Vsak, ki pride po suho vino, na koncu odnese domov tudi nekaj sladkih ali polsladkih vin. Nekateri tudi samo sladka.
Če bi prišel nekdo in rekel, da takoj kupi vse, bi to prodali, glede na to, da so cene teh vin veliko nižje kot v tujini?Verjetno ne. Po eni strani delaš za denar, ampak zmagovalnega konja ne prodajaš kar tako. Takšno vino pomeni tudi dobro reklamo. Smo ga pa že prodali več kot polovico. Lansko ledeno vino, ki je osvojilo srebrno medaljo rumeni muškat – posebno zorenje 2011, pa smo že skoraj prodali.
Nekoč je veljalo, da sladka vina pijejo samo ženske. To še drži?Sploh ne. Če pride par po vino, je na koncu nad sladkimi še bolj navdušen moški. Je pa res, da sladkih vin ne moreš spiti veliko. Ta vina tudi niso namenjena vsakdanjemu pitju, ampak bolj za posebne priložnosti. Tudi stopnja alkohola je pri predikatnih vinih višja.
Ali zlato priznanje na Decanterju prodaja vino ali gre bolj za potrditev, da delate dobro?Ko smo prvič dobili zlato nagrado v Gornji Radgoni, smo nekaj vzorcev poslali tudi v Rusijo, Ameriko, na Kitajsko, ampak vsi so rekli, da je vino dobro, toda da bi radi imeli tudi kakšno mednarodno potrditev. Zato smo šli v London. Takšna nagrada, ki jo nato dajo v katalog, ima potem težo in je vino dosti lažje prodati.
Koliko stane, da pošljete svoja vina v London na ocenjevanje?Ne veliko. Sodelovanje na ocenjevanju stane 160 funtov (plus stroški pošiljanja in za predikatna vina šest steklenic vsakega vina).
Kje je najboljši trg za sladka vina? Slovenija, Avstrija? Vsi vinarji divjajo v Azijo?Pred osamosvojitvijo smo praktično vsa vina prodali v Zagreb. Bizeljsko belo je bilo pri njih pojem. Ko je nastala meja, smo ostali zaprti v tem kotu. Vsak je poskusil vino prodajati po svoje. Tudi mi smo poskusili, celo nekaj malega v Aziji prek Decanterjevega kataloga, v katerem so vsi nagrajenci. Tudi povabili so nas v Šanghaj, na njihovo promocijsko pokušnjo, ampak so stroški previsoki. 5000 evrov je za nas malce preveč. Morda drugič. Največ pa sladkih vin prodamo v Sloveniji, na Hrvaškem, v Avstriji in Nemčiji. Se pa nedvomno sladka vina prodajajo, ne glede na to, da je zdaj trend svežih sadnih vin s čim nižjo stopnjo alkohola.
Vsi vinarji pravijo, da je najslajše prodati vino na domačem dvorišču. Koliko je tega pri vas?Vedno več. Imamo tudi degustacije sladkih vin, osem vzorcev za zmerno ceno, uredili smo prostore, tako da si od tega obetamo še več.
Kako to, da se delajo predikatna vina samo iz belih sort, ne pa tudi iz rdečih?Problem je barva. Bela vina imajo več sladkorja v primerjavi z rdečimi. Bistvo rdečega vina je v maceraciji, pri predikatnih vinih pa grozdja ne moreš macerirati, ampak ga je treba takoj stisniti, zato je barva rjava. Ampak lani smo vseeno poskusili s suhim jagodnim izborom modre frankinje, glede na to, da je bila lani lepa jesen. Ko smo trgali grozdje, je bil 2. december in 21 stopinj, vsi smo bili v kratkih hlačah in majicah. Kaj bo nastalo, pa bomo videli čez tri leta.
