Javni sektor naj bo partner, ne konkurent gospodarstva

»Fake knowledge« ne navaja dejstev, GZS jih

S prikazom vlaka in vagonov, ki je tako razburkal duhove, smo opozorili na astronomske plačne apetite sindikatov javnega sektorja in na izredno neugodne demografske trende, ki se odražajo v tem, da je danes 6.400 manj delovno aktivnih kot pred desetletjem, medtem ko je upokojencev, brezposelnih in zaposlenih v javnem sektorju kar za 137.000 več. Mnenja in interpretacije so lahko različne, kar pa teh dejstev ne more spreminjati.

Javnostim poskušamo pokazati realno sliko, pristojne pa istočasno opomniti na javnofinančno odgovornost.

Pogosta utemeljitev za dvig mase plače v javnem sektorju je, da bi se s tem dvignilo agregatno povpraševanje ter s tem BDP in prilivi v davčne blagajne. Na prvi pogled se zdi, da je to čudežni recept za rast vsakega gospodarstva, zato se moramo vprašati, zakaj takšnega ukrepa ne sprejmejo tudi druge države. Večja masa plač povečuje primanjkljaj v javni blagajni, kar ob spoštovanju v ustavi zapisanega fiskalnega pravila, ki omejuje dodatno zadolževanje, pomeni manj denarja za druge namene (na primer investicije, kot so obnove mostov, cest…) ali pa zahtevo po novih davkih, ki bi jih država vzela pri podjetjih in zaposlenih. Torej, ali bi privolili v manj denarja za javne dobrine ali bi sprejeli višje davke, da bi lahko dvignili plače javnim uslužbencem? Na GZS zagovarjamo stališče, da je treba spremembe izpeljati tako, da bodo imeli od tega koristi vsi. Kajti tudi zaposleni v gospodarstvu znajo trošiti in dvigovati agregatno povpraševanje.

Po podatkih ministrstva za finance in Statističnega urada RS so se prihodki v javnem sektorju (sektor država) v zadnjih dveh letih povečali za 7 odstotkov še bistveno bolj pa se je okrepila masa plač za javne uslužbence, ki je narasla kar za 11,5 odstotka. To je bilo posledica tako večjega zaposlovanja v javnem sektorju kot rasti njihove povprečne plače, saj se je ta povečevala za več kot polovico hitreje kot v zasebnem sektorju (6,6 odstotka v primerjavi s 4,2 odstotka). Zaposleni v javnem sektorju zaslužijo na mesec v povprečju 365 evrov več kot v zasebnem, ob tem, da imajo bistveno bolj varno zaposlitev in da je v tujini precej manj donosno biti javni uslužbenec kot pri nas.

Dosežen proračunski presežek v letu 2017 tako nikakor ni šel na račun zaposlenih v javnem sektorju, kot se poskuša prikazati – ravno nasprotno. Če primerjamo podatke o tem, koliko sredstev za zaposlene v javnem sektorju namenimo v Sloveniji glede na druge države, ugotovimo, da dajemo že danes za milijardo evrov več kot v Avstriji, Nemčiji ali Češki oziroma za 550 milijonov evrov več glede na države EU-28. Plače torej nikakor niso zaostajale, je pa nekaj drugega: v dveh letih so se sredstva za investicije znižala za 29 odstotkov. To je, skupaj z nižjimi izdatki za obresti, prispevalo k uravnoteženju javnih financ, čeprav manj investicij pomeni slabšanje javne infrastrukture, tudi v šolstvu, zdravstvu, transportu, komunali, energetiki ipd.

Krepitev mase plač v javnem sektorju je tako neposredno povezana s slabšo kakovostjo javne storitve zaradi manj primernih prostorov, večjih izdatkov za popravila na vozilih, izgubljenega časa v prometu in višjih cen električne energije. Prav zato si v nasprotju s številnimi drugimi organizacijami in interesnimi skupinami na GZS ne zatiskamo oči, temveč opozarjamo, da bomo ceno teh »prihrankov« pri vlaganjih v prihodnjih letih še drago plačevali.

Več izobraženih v javnem sektorju še ne pomeni boljših storitev

Zahtevnost in odgovornost dela sta na marsikaterem delovnem mestu (še zdaleč pa ne na vseh) v javnem sektorju večji kot v zasebnem, kar je povezano tudi z višjo zahtevano izobrazbo. To ne velja le za Slovenijo, temveč je podobno v večini držav. Vendar zgolj višja izobrazba ne sme biti a priori zagotovilo za višjo plačo v javnem sektorju, še zlasti če upoštevamo, da je delež zaposlenih s terciarno izobrazbo (višjo ali visoko) pri nas bistveno večji kot v primerljivih, bolj razvitih srednjeevropskih državah. Razlog izhaja predvsem iz plačnega sistema javnega sektorja v Sloveniji, ki višjo izobrazbo nagrajuje z višjo plačo, čeprav to ne pomeni nujno tudi boljših storitev. Poleg tega je treba upoštevati, da na številnih delovnih mestih višja izobrazba sploh ni potrebna oziroma je za delovno motivacijo celo škodljiva, za davkoplačevalce pa dražja. Primer: ni redkost, da imajo na ministrstvih tajnice magisterij.

V slovenski javni upravi ima po zadnjih podatkih (Eurostat, 2016) terciarno izobrazbo 61 odstotkov vseh zaposlenih! V primerljivih državah je ta delež pri 38 odstotkih. V zdravstvu je v primerljivih državah za 16 odstotnih točk manj višje ali visoko izobraženih, v izobraževanju za 4 odstotne točke.

Res je, da zaposleni z osnovnošolsko, višjo in visoko stopnjo izobrazbe v javnem sektorju v Sloveniji zaslužijo manj kot v gospodarstvu (v primeru srednješolske izobrazbe to ne velja), vendar je enako tudi v vseh primerljivih državah. Po Eurostatovih podatkih so terciarno izobraženi v šolstvu, zdravstvu in javni upravi glede na gospodarstvo v Sloveniji plačani za 4 do 21 odstotnih točk manj. Vendar je razlika med javnim uslužbencem in zaposlenim v gospodarstvu, ki imata enako stopnjo izobrazbe, v primerljivih državah bistveno večja kot pri nas, in sicer za 5 do 11 odstotnih točk. Ta razkorak večinoma izhaja iz večje varnosti zaposlitve, zato plače niso enako visoke.

Pri tem je treba upoštevati še eno dejstvo. Ker je v javnem sektorju bistveno večji delež zaposlenih s terciarno izobrazbo (kot bi bilo vsebinsko potrebno za opravljanje dela) kot drugod, je povprečna plača vseh javnih uslužbencev višja. Posledično je plačna urna postavka višja – od 4 odstotkov v zdravstvu do 18 odstotkov v javni upravi (6 odstotkov v šolstvu) – kot v zasebnem sektorju.

Uporabnost znanja je treba povečati

Testi PISA, ki ocenjujejo znanje srednješolcev, nas sicer uvrščajo celo pred primerljive države, kar je uspeh glede na prejšnja obdobja. Testi PIAAC, ki vrednotijo spretnosti odraslih, pa nasprotno kažejo močno zaostajanje. Eden od štirih odraslih ima slabše matematične in besedilne spretnosti oziroma spretnosti pri reševanju problemov. Torej se odlični rezultati v srednji šoli ne prelevijo v vsaj povprečne sposobnosti odraslih na delovnem mestu ali v življenju. Po Gallupovi anketi (2016) so Slovenci z izobraževalnim sistemom zadovoljni (80 odstotkov), celo bolj kot v primerljivih državah (70 odstotkov). Kritični pa so delodajalci, ki nas po sposobnostih diplomantov (pismenost, numerična sposobnost, timsko delo) uvrščajo v zadnjo šestino med vsemi evropskimi državami. Obstaja torej velika razlika med zadovoljstvom z izobraževalnim sistemom na eni in dejanskimi sposobnostmi diplomantov na drugi strani. Podjetja morajo zato dodatnemu usposabljanju mladih posvetiti več delovnega časa kot v drugih državah. To negativno vpliva na konkurenčnost gospodarstva.

Zdravstvo uspešno pri podaljševanju življenjske dobe

Pričakovana življenjska doba ob rojstvu (80,9 leta) je v Sloveniji nekoliko višja kot v primerljivih državah (80,2 leta). Imamo najnižjo umrljivost dojenčkov med državami OECD, kar je zavidljiv uspeh. Slabše se odrežemo pri umrljivosti za rakom, pri številu samomorov ter pri čakanju na operacijo kolka ob sprejemu. Vseeno smo uporabniki po Gallupovi anketi z zdravstvom celo bolj zadovoljni kot z izobraževanjem (83 odstotkov) in podobno kot v primerljivih državah (83 odstotkov). Žal Slovenija v zadnjem poročilu OECD Health at a Glance še ni sodelovala pri delu raziskave o čakalnih vrstah, zato teh podatkov na mednarodni ravni ne moremo primerjati.

Znotraj javne uprave je zadovoljstvo z delom policije na ravni držav OECD, precej nižje pa je zadovoljstvo s sodnim sistemom (28 odstotkov proti 64 odstotkom v primerljivih državah).

Javni sektor: ena šestina dodane vrednosti

Javni sektor je v bistvu servis za uporabnike. Nekateri ekonomisti zmotno navajajo, da ustvari kar 40 odstotkov BDP. Po podatkih Sursa in Umarja je delež javnega sektorja 16 odstotkov dodane vrednosti. Verjetno je še ta nekoliko precenjen, saj tudi zasebni sektor sodeluje v dejavnostih izobraževanja in zdravstva. Ko se pogovarjamo o strukturi BDP po dejavnostih, ločimo med ustvarjeno dodano vrednostjo in korekcijskimi postavkami (neto davki), ustvarjeno dodano vrednost v sektorju pa računamo glede na celotno dodano vrednost v vseh sektorjih (87 odstotkov BDP). Petina zaposlenih v javnem sektorju torej ustvari šestino dodane vrednost v celotnem narodnem gospodarstvu. To so čisto konkretna dejstva, zato smo jih navajali s konkretnimi viri. Vse drugo je »fake knowledge«.