Branimir Štrukelj je bil na današnjem petem kongresu Konfederacije sindikatov javnega sektorja (KSJS) kot edini kandidat ponovno izvoljen za predsednika. Visoka, skoraj soglasna podpora glavnemu tajniku sindikata vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Sviz je pokazala, da mu sindikati ne očitajo odgovornosti za propad nedavnih pogajanj. Ta so se, kot je znano, začela podirati po tem, ko se pogajalska skupina pod vodstvom predsednika Pergama Jakoba Počivavška ni strinjala s Svizovim »soliranjem« in tem, da bi Sviz dobil »več kot drugi«, usodo dogovora pa je na koncu zapečatil premier Miro Cerar s svojim odstopom.
»Če se dva otroka skregata, je naloga očeta, v tem primeru vlade, da reši problem in določi, kaj bo kdo dobil. Ne pa, da se ta znebi odgovornosti in pobegne pred problemom,« je po kongresu povedal predsednik sindikata zdravstva in socialnega varstva Zvonko Vukadinovič. »Krivde Sviza oziroma Branimirja Štruklja ne vidimo. Mogoče jo pri tistih, ki so zahtevali splošen dvig plač,« pa je dejal Radivoj Uroševič, predsednik Policijskega sindikata Slovenije. Jelka Mlakar, predsednica sindikata delavcev v zdravstveni negi, ki se je tako kot sindikat zdravstva in socialnega varstva v pogajanjih priključil Počivavškovi skupini, pravi, da so zadevo razčistili znotraj sindikatov. »Imeli smo več pogovorov in sklenili, da je krivda razdeljena med Počivavška, Štruklja in vlado,« je povedala. Pojasnila je, da na kongresih odločajo podobno kot pri izbiranju vlade: »Vedno izberemo najmanjše zlo.«
»Zamere je treba postaviti v kot«
Štrukelj je v svojem nagovoru kot glavnega krivca za propad pogajanj označil predsednika vlade Mira Cerarja, ki je »se je zaradi političnih koristi odločil za odstop«. Delegatom je sicer priznal, da bi lahko tudi sindikati vodili pogajanja z vlado drugače in da nihče ni povsem nedolžen, vendar pa ne vidi razloga, da bi sindikati mazohistično jemali odgovornost nase ali da bi se spustili v medsebojna obtoževanja. Zamere je treba čim prej nadomestiti z odkritim pogovorom in trezno analizo preteklih pogajanj ter se usmeriti v skupen cilj – izboljšanje plač zaposlenih v javnem sektorju.
Predsednik konfederacije je napovedal, da se bo »bitka za plače« nadaljevala takoj, ko bo Slovenija dobila vlado s polnimi pooblastili. Članstvo je opozoril, da bo vladna pozicija v začetku novega mandata bistveno močnejša, kot je bila pozicija odhajajoče vlade, in pozval k strnitvi vrst. V pogajanjih se zavzema za enoten, koordiniran nastop vseh sindikatov pri skupnih vprašanjih, medtem ko naj bi specifične zahteve na posameznih področjih reševali posamično, v okviru kolektivnih pogodb dejavnosti.
Enotni plačni sistem ni več enoten
Štrukelj meni, da se na pogajanjih ne bo mogoče izogniti tudi problematiki enotnega plačnega sistema, ki je po njegovem mnenju postal deformiran, nepravičen in vse manj enoten. Pri tem izpostavlja dejstvo, da so povprečne plače v posameznih dejavnostih v zadnjih štirih letih rasle tudi do trikrat hitreje kot drugod in da je razpon v možnem kariernem napredovanju na delovnih mestih z enako izobrazbo v nekaterih dejavnostih omejen na največ 13 plačnih razredov, pri drugih pa jih lahko doseže kar 27. Če takšnih in podobnih anomalij ne bo mogoče odpraviti, potem po Štrukljevem mnenju pri sedanjem sistemu ni več smiselno vztrajati.
Poleg zvišanja plač se bodo v KSJS zavzemali za utrditev in izboljšanje sistema javnega zdravstva, pri čemer bodo, kot je dejal Štrukelj, reagirali na vsak poskus privatizacije in okrepili boj za odpravo prekarnega dela, glede katerega priznava, da so sindikati doslej naredili premalo. Štrukelj pozdravlja združevanje Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) in Pergama in si želi, da bi se proces združevanja po zgledu Nemčije nadaljeval tudi znotraj sindikatov javnega sektorja.
